Številni ljudje še vedno »navijajo« za svoje stranke in za svoje ljubljene izvoljence, čeprav so mnogi tiho takrat, ko ne bi smeli biti. Predvsem pa vsi ne ukrepajo, ko bi morali. Redkih izjem se ne sliši, ali pa so njihova dejanja že tako prepozna, da so brez smisla.
Skratka, to so »majhni« dnevni politični odpustljivi grehi, zaradi katerih otroci zmrzujejo v šotorih in dežju v Gazi, umirajo v Ukrajini, Rusiji, Siriji, Iranu ter še kje. Tudi umorjeni pripadniki mirovnih sil OZN ter bolniško osebje v Libanonu so le »kolateralna škoda«.
Ampak najbolj odgovorni za vodenje slovenske države tega vsaj glede zunanje politike nikoli niso razumeli in očitno tudi nikoli ne bodo. Mislim na Gibanje Svoboda in SD, predvsem pa še trenutno zunanjo ministrico Tanjo Fajon, ki je z obiskom Izraela ter povabilom obtožene zločinke Cipi Livni na Blejski forum pokazala svojo plat. Rajši ne govorim o sramoti, da se Slovenija ne bo pridružila tožbi proti Izraelu zaradi genocida v Gazi, ki jo je na Meddržavno sodišče v Haagu vložila Južna Afrika.
Za redke posameznike in na primer stranko Levica pa se zdi, da vse to razumejo, a so svoje razumevanje zatajili.
Glede SDS in njenih priveskov bi sploh težko rekel kaj pozitivnega. Izobešanje izraelske zastave na stavbi vlade v času vodenja Janeza Janše, njegovi obiski v Izraelu in pred volitvami vrnitev teh obiskov izraelskih obveščevalcev v Sloveniji, govorijo sami zase. Res »lepi« nameni in sodelovanje, ki presega »zaljubljenost« v človekove pravice in mednarodno pravo. Navedeno se bolj približuje izdaji slovenske države, ustave, zakonov in človečnosti. Pa ne samo politične izdaje, tudi kazenske. Tudi z obiski in neposrednimi političnimi, ekonomskimi in vojaškimi dejanji se podpora in rušenje ugleda Slovenije samo nadaljujejo. Zdi se, da bo po volitvah vse šlo v pozabo, ali pa bo pravno in politično nerešeno.
Če rezimiram, vsi ti »glumači« me žalijo kot državljana. Še vedno bom vsakogar izmed njih ocenjeval in sodil po dejanjih, ne po raznih obljubah ter govoričenju. Vsakogar pa po tem, kar naredi pozitivno in dobro za vse ljudi, ne le zase, ter kaj naredi negativnega – slabo za vse in za posameznike – doma in po svetu. Zadnji primer agresije na Iran je vzorčen primer tega.
Rajši se ne vprašam, koliko so vsi ti prispevali k rešitvi kakšnega problema. Tako Tanja Fajon s svojim nedavnim obiskom v Ukrajini kot soprog predsednice države Nataše Pirc Musar na seansi Melanie Trump v »podporo razvoju izobraževanja otrok po svetu«. Ne zadovoljujejo samo ponavljanje pozdrava iz preteklosti »Slava Ukrajini!«, govoričenje premierja na GS OZN »Ustavite vojno! Zdaj!«, podpora ameriško-izraelskemu genocidu v Gazi, ameriško-izraelskemu napadu na Iran ter še kaj. Koliko orožja je rešilo kakšnega otroka v Gazi, Zahodnem bregu, Ukrajini, Rusiji, ali Iranu? Zadnji podatki kažejo, da je bilo v samo eni pokrajini Rusije umorjenih 212 otrok v zadnjem letu. Podobne številke oziroma še bolj neznane se vrtijo za Ukrajino. Za Gazo so poimensko znane za 20.000 otrok. Za Iran pa je samo v dekliški šoli v Minabu ameriška raketa Patriot – kako domoljubno ime – umorila več kot 150 deklic.
In tudi po naših zadnjih volitvah ne kaže nič boljše. Morda naši politiki znajo brati, pa ne čitajo. Niti ne ustave, niti raznih pisanj. Če slučajno čitajo, ali vsaj preletijo tekst, potem očitno ne razumejo. In če morda kaj razumejo, so zelo nekulturni, ker sploh ne odgovarjajo. Še manj pa se ravnajo po nasvetih. To je torej sklep, koliko se sploh splača pošiljati nasvete o spoštovanju ustave in človečnosti pokvarjenim in tistim, ki ne razumejo. Če pa so oboje hkrati, potem je res brez smisla pričakovati odziv in humanost.
Izraelski parlament je nedavno potrdil genocidni zakon, ki omogoča usmrtitve samo Palestincev, za kar so se zavzemali skrajno desni zavezniki premierja Benjamina Netanjahuja. Skratka, nov apartheid. Očitno gre za legalizacijo genocida, diskriminacijo ter kršenje mednarodnega prava.
Pa ne da bo neka nova slovenska vlada zopet izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju? Mogoče bi bilo boljše, da izobesi belo zastavo v znak predaje človečnosti.
Miloš Šonc, Grosuplje