Denimo, večina bo dobila nižji DDV pri hrani, ki je po njihovem očitno eden največjih problemov slovenskega gospodinjstva. Toda tudi tukaj je treba stvari postaviti v pravo razmerje. Hrana v Sloveniji ni poceni, vendar tudi ni mogoče trditi, da je po evropskih merilih posebej draga. Po zadnjih podatkih Eurostata je bila raven cen hrane v Sloveniji leta 2025 praktično enaka povprečju EU – 100,1, pri čemer je 100 povprečje EU. Seveda to ne pomeni, da je hrana za vsako slovensko družino poceni. Za človeka z nizkimi prihodki je lahko vsak evro pomemben. Pomeni pa, da moramo pri razpravi o življenjskih stroških gledati celotno sliko in ne ustvarjati vtisa, da je prav hrana slovenski cenovni problem številka ena.
Ampak hvala. Veseli bomo vsakega centa in evra pocenitve. Samo težko je verjeti, da bodo vsi od tega imeli enako korist. Veliko bolj bodo veseli tisti, ki imajo že danes zelo visoke dohodke, če jim bo zakon omogočil ugodnejšo davčno obravnavo. Tistemu, ki ima plačo osem, deset ali več tisoč evrov, nekaj sto evrov davčne razbremenitve pomeni bistveno več kot nekaj centov pri posameznem živilu človeku z minimalno plačo.
In tu pridemo do bistva. Da bodo vsi nekaj dobili, je lahko res. Ni pa res, da bodo vsi dobili enako ali pravično.
Če je argument, da moramo z davčnimi olajšavami preprečiti odhod mladih in perspektivnih strokovnjakov v tujino, bi bilo dobro pokazati dokaze. Koliko takšnih ljudi bo zaradi tega zakona ostalo v Sloveniji? Koliko se jih bo vrnilo? In koliko jih bo zaradi tega dejansko spremenilo svojo odločitev? Če takšni dokazi obstajajo, naj te mlade strokovnjake s plačami nad 8 do 10.000 evrov Anže Logar in njegov dodatni intelektualni kolega (predsednik OZS) pokažeta. Vsaj enega. Ni treba z imenom in priimkom. Že dovolj bogati bodo še bolj obogateli. Korist od tega bodo imeli le predsedniki in direktorji velikih podjetij ali sistemov, ustanov.
Najbolj nelogična, neumna in nora teza velike trojke pa je druga trditev: da nikomur nihče nič ne bo vzel.
Če lahko država vsem samo daje in nikomur ničesar ne vzame, potem predlagajmo še več. Zakaj bi se ustavili tukaj? Ukini naj davke in dajmo ljudem še več. Seveda tako ne gre. Vsak evro, ki ga država ne pobere z enim davkom, mora nekje nadomestiti – z drugim davkom, z manjšimi izdatki, z večjim zadolževanjem ali z večjim primanjkljajem. Če zmanjšaš prihodke države in hkrati ne zmanjšaš odhodkov, nastane luknja. In luknjo je treba nekako zapolniti.
Zato trditev »nikomur nič ne bomo vzeli« ni ekonomski argument. Je politični slogan. Dejansko je to laž. Anže je znan po nesmiselnih in nelogičnih izjavah, toda osnovna trditev okoli zakona, ki gre na referendum – da bodo vsi nekaj dobili in da nikomur nič ne bo vzeto – je vrhunec njegovega dometa.
Ima pa Anže tudi kdaj prav. Rekel je, da se bo na referendumu odločalo med zdravim razumom in politično neumnostjo. Pri tem mu pravzaprav ne moremo oporekati. Zdrava pamet pove nekaj zelo preprostega: če iz državne denarnice vzameš več denarja, ali ga manj dobiš, moraš razliko nekje nadomestiti. Politična neumnost pa je obljubljati, da je mogoče hkrati zmanjšati prihodke države, povečati koristi za posameznike in pri tem nikomur ničesar vzeti. To ni mogoče.
Še posebej problematično pa je, če se politično nesramno in zahrbtno v tak zakon vpleta vprašanja, o katerih se z referendumom sploh ne bi smelo odločati. Zato naj bo razprava vendarle malo bolj resna. Ne o tem, kdo je komu kaj »dal«, ampak kdo bo ukrep plačal, kdo bo od njega največ pridobil in ali je takšna prerazporeditev denarja pravična in gospodarsko smiselna.
Bojko Jerman, Dolsko