Vedno namreč obstaja možnost, da politik, ki trdi, da ga zanimajo čistoča okolja, mir na Bližnjem vzhodu in prihodnost slovenstva, v resnici hoče dobiti položaj v parlamentu – ali več moči. Razlogi, ki jih politik zagovarja v javnosti (skupno dobro), se torej ne pokrivajo nujno z razlogi, ki ga poganjajo v resnici (njegovo zasebno dobro).
Ta razlika med javnimi razlogi in zasebnimi motivacijami postane posebno očitna v času predvolilne kampanje. Politik najprej reče, da ga zanima neko skupno dobro, denimo trajnostni razvoj. Nato pa – kakor mimogrede – doda, naj volimo zanj. Podoben je majstru, ki bi rekel, da nam je popravil klimo iz skrbi za naše blagostanje – nato pa bi nam izdal račun.
Politike se nenehno primerja z drugimi poklici. Vzporeja se jih s športniki, gasilci, policisti – in pravkar sem jih primerjal z majstri. Lahko bi rekli, da je bistvo politikovega poklica to, da se ga primerja z drugimi poklici.
Toda vsaka vzporednica, vsaka analogija ima svojo mejo, in to velja tudi za mojo. Snov, s katero se ukvarja politik, je zahtevnejša od motorja v avtomobilu. Ta snov so ljudje. V nasprotju s stroji, s katerimi rokuje majster, smo ljudje radikalno nepredvidljivi – smo brez navodil za uporabo. Država je bolj fin mehanizem kot katerakoli ura. In ko se na čelu države znajde nov politik, ne more vreči rok v zrak in reči: »Kdo vam je to delal?«
Vir: Delo