Čas, v katerem živimo, nas ponovno sili k neprijetnim vprašanjem. Ne o tehnološkem napredku ali gospodarski rasti, temveč o nečem veliko bolj temeljnem – o človeku samem.
Ali smo v razvoju civilizacije res napredovali tudi moralno, ali pa smo se naučili predvsem bolj učinkovito uničevati drug drugega? Ko gledam svet okoli sebe, se vedno pogosteje sprašujem: ali politika in družba izgubljata moralni kompas.
Človek, kaj se dogaja s tabo? Si izgubil smisel svojega poslanstva? Tvoja dejanja prinašajo smrt, lakoto, bolne ljudi, jok in krik. Napuh duši duha človečnosti.
Dolga leta sem verjel v človeka. Verjel sem v njegovo sposobnost razvoja, v razum in v napredek, ki naj bi človeštvo vodil v bolj pravičen svet. Tudi v najtemnejših scenarijih sem skušal videti pot rešitve. Danes pa se v meni poraja dvom. Kot da je nekje na poti človeštvo izgubilo del svoje duše.
Kdo je danes človek? Kdaj se je v njem naselila zver, ki je sposobna uničevati lastni rod? Zakaj so težnje po nadvladi, uničenju in izključevanju ponovno postale del našega vsakdana?
Ko iščem odgovore, vedno znova naletim na isto spoznanje: človek je sposoben ustvariti svet izjemnega napredka, hkrati pa tudi svet vojn, lakote, razseljenih ljudi in trpljenja. Zaradi lastnih interesov ustvarja konflikte, postavlja ograje in visoke zidove ter določa koridorje tistim, ki bežijo pred nasiljem in bedo. Iz njih dela drugorazredne prebivalce sveta, ker govorijo drugačen jezik, jedo drugačno hrano ali verujejo v drugega boga.
V zgodovini se takšni vzorci ponavljajo. Kapital in politična moč sta pogosto postala gonilo sistemov, ki ne iščejo skupnega dobrega, temveč nadvlado in dobiček. Peščica ljudi odloča o življenju večine, družbe pa se razdelijo, prestrašijo in vodijo v medsebojno sovraštvo.
Ob tem človek vse bolj izgublja stik z naravo in z lastno odgovornostjo do planeta. Iz naravnega ravnovesja smo izstopili kot bitja, ki predvsem jemljejo, uničujejo in podirajo ravnotežja. Zato se moramo vprašati, ali je človek res »krona stvarstva« ali pa je postal breme, ki ga Zemlja vse težje prenaša.
Obenem nas ponovno strašijo ideje, za katere smo verjeli, da so ostale v najtemnejših poglavjih zgodovine. Fašizem in skrajni nacionalizmi dvigujejo glavo. Posamezniki brez sramu zahtevajo premikanje meja, potvarjajo zgodovino in širijo sovraštvo do drugačnih. Na shodih se pojavljajo parole, ki bi morale ostati pokopane skupaj z zločini prejšnjega stoletja.
Moj tovariš, stotriletni Stanko Kušljan, je te razmere nedavno komentiral z besedami: »Boli me srce, ko jih slišim, kako neodgovorno govorijo. Če bi izkusili vojno, partizanstvo, izdaje in vse zlo, ki ga prinese fašizem, bi govorili drugače. Premalo se zavedajo, koliko mladih ljudi je umrlo, koliko narodov je bilo ponižanih in koliko življenj je bilo uničenih.« Zgodovina nas uči, da sovraštvo in izključevanje nikoli ne prineseta ničesar dobrega. Vedno vodita v nasilje, v uničenje in v ponižanje človeka.
Danes, ko se ponovno približuje čas volitev, se zato ne smemo vprašati le, katera politična obljuba zveni lepše. Vprašati se moramo nekaj veliko pomembnejšega: kakšno družbo želimo zapustiti svojim otrokom. Družbo strahu, sovraštva in zapiranja med ljudi? Ali družbo solidarnosti, socialne pravičnosti in spoštovanja človekovega dostojanstva?
Volitve niso le politični dogodek. So tudi moralni preizkus družbe. Vsak glas je odločitev o tem, ali bomo dopustili širjenje nestrpnosti in manipulacij, ali pa bomo branili vrednote, ki so bile v zgodovini priborjene z velikimi žrtvami.
Zato je danes pomembno, da ostanemo trezni, da ne podležemo strahu in praznim obljubam ter da ohranimo zvestobo temeljnim vrednotam: miru, svobodi, solidarnosti in spoštovanju človeka. Prihodnost ni odvisna le od politikov. Odvisna je od nas.
Na volitvah ne izbiramo le oblasti – izbiramo tudi, kakšna družba bomo postali.
Lojze Podobnik, Šentjernej, član društva SRP