Tako kot nam vsem, lahko tudi njim »stopi oblast v glavo«. Le da morajo oni, ko se prigrebejo ali so izvoljeni na oblastne položaje, spoštovati neka pravila, ki pa se jih nam, običajnim državljanom, ni treba držati. Njih pa zamika kakšno od teh pravil zaobiti, in spet zato, ker so na oblasti, to uspejo mnogokrat prikriti. Včasih pa tudi ne. Trudimo se vsi, da bi jim v čim večji meri to onemogočili, a tudi nam vedno ne uspe.
Zato bi težko govorili o tem, da samo oni izgubljajo moralni kompas. Bolj pošteno je reči, da ga mi vsi izgubljamo. Poglavitni vzrok za to pa je, da je proces socializacije vseh človeških bitij od otroka do odraslega pomanjkljiv. Ali da povem bolj brez ovinkov: vzgojni proces vseh nas je pomanjkljiv. In ta pomanjkljivost ima to neprijetno lastnost, da raste eksponentno. Na neki točki (najverjetneje po koncu 2. svetovne vojne) so odrasli postali nezadostni (slabi) vzgojitelji. Malce slabše so pač vzgojili svoje otroke. Ko so ti otroci postali odrasli, so še slabše vzgojili svoje otroke (odrasli so postali »škart« odrasli). Poleg tega pa so ti »škart« odrasli v predpisologijo vnašali elemente, ki so celotno družbenopolitično skupnost peljali na pota še slabše vzgoje (procesa zorenja človeških osebkov od otroka v odraslo osebo). Takšno razpadanje ustreznega procesa socializiranja otrok je bilo z vsako generacijo, tako rekoč vsakih nekaj let, vedno pogubnejše. Ljudje postajajo vedno bolj brez vrednot, ki so včasih krasila človeška bitja. Recimo temu, da ljudje postajajo vedno bolj izprijeni. Izid je opisan v tem pismu z zgornjim naslovom (Lojze Podobnik, Dnevnik, 21. marca): da človekova dejanja prinašajo smrt, trpljenje, lakoto, bolezni, jok in krik. V vsakdanjih odnosih tega ni v tolikšni meri, mnogo bolj pa vse to postaja izrazitejše, kolikor višji je oblastni položaj in kolikor bolj je oblastnik izprijen.
K vprašajem: kdaj se je v človeku naselila zver, ki je sposobna uničevati lastni rod? Zakaj težnje po nadvladi, uničenju in izključevanju? Žalosten odgovor: takrat, ko je postal iz nabiralca-lovca pridelovalec, ko se je pokmetil (po Harariju pred 12.000 leti). Ko si ni človek podredil zemlje (kakor smo se učili), ampak si je zemlja podredila človeka (zaradi zemlje se je moral človek ustaliti na enem mestu – torej ni bil več svoboden, ampak suženj zemlje). Od takrat (od lastninjenja) je šlo vse navzdol. Preko sužnjelastništva, fevdalizma, do kapitalizma, poskusov socializma, ki naj bi vodil v komunizem (v katerem bi bil človek lahko končno osvobojen vsega, kar ga zdaj zasužnjuje).
Verujočim lahko povem tudi takole: Bog je izgnal človeka iz raja zato, ker sta jedla prepovedani sad. Ta pa je prispodoba tega, da je človek takrat pridobil razum. In razum je, če spet dobro pomislite, tisto, kar je povzročilo vse trpljenje človeštva (napredek je bil samo nekaj začasnega, takoj ga je povozilo trpljenje). In tudi besede prekletstva človeka: ali ga to ne doleteva skozi vso njegovo zgodovino?
Ponujam pa bolj otipljiv odgovor: ko je denar, ki ga je človek izumil zato, da si je olajšal menjavo, postal najvišja in absolutna vrednota. To pa je postal relativno pred kratkim: na ta piedestal ga je postavil neoliberalizem. Zadnji popravek kapitalizma, družbenopolitični sistem, ki ga živimo danes. Primeri, ko se zaradi dobička »povozi« človeka (denimo Petrol).
Pravilna je ugotovitev, da je človek postal breme, ki ga Zemlja vse težje prenaša. Zato je kar prav zastavil osnovno vprašanje za vse nas: z volitvami lahko vsaj kolikor toliko vplivamo na to, kako bomo živeli. In odgovor je precej na dlani: če izvolimo tiste, ki zagovarjajo v večji meri usmeritev proti osvoboditvi človeka v smislu, ki sem ga nakazal. Konkretno so bili to v večji meri pretendenti s politične leve strani, manj pa tisti z desne. S tega vidika je izid volitev pol na pol nazadovanje.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana