Ta poslovni model se kaže kot izjemno dobičkonosen, ker platforma nase prevzame najmanj odgovornosti, hkrati pa nadzoruje organizacijo dela, podatke, dostop do trga in razmerja med delavci, naročniki in uporabniki. Ali je to dobro za delavce? Absolutno ne. Ali je mogoče preprosto iti nazaj? Tudi ne. Zato ključno vprašanje ni, ali bomo tehnologijo ustavili, ampak ali bomo znali civilizirati to novo fazo kapitalizma.
V zgodovini smo podobna obdobja že videli. Ko so nove tehnologije v tekstilni industriji zmanjšale potrebo po določenih oblikah fizičnega dela in omogočile velike dobičke, nismo najprej dobili osvoboditve delavcev. Dobili smo odrasle moške, ženske in otroke, ki so delali po 16 ur na dan. Šele potem je sledilo postopno civiliziranje: omejitev delovnega časa, prepoved otroškega dela, organiziranje sindikatov, javno šolstvo, socialni sistemi … To ni bilo samo moralno dobro, temveč tudi razvojno potrebno. Družba, v kateri je množica ljudi izčrpana in jezna, dolgoročno ni stabilna niti za tiste, ki imajo največ moči.
Tudi danes smo v fazi, ko nove tehnologije omogočajo izjemno koncentracijo dobičkov in moči. Med pandemijo so največja tehnološka podjetja zaslužila več, kot so si njihovi lastniki prej sploh lahko predstavljali. Zdaj pa prihaja vprašanje, ali bo temu sledila civilizacijska faza. Bomo znali postaviti pravila, ki bodo ljudem omogočila lažje, varnejše in dostojnejše delo? Ali pa bomo dopustili, da tehnologija postane samo še orodje za prenos tveganj na posameznika in za še večjo koncentracijo kapitala?
Vir: Mladina