Oglašam se ob neki navidezni malenkosti, katere morebitna uzakonitev pa bi lahko neprevidnega človeka po nedolžnem stala tudi zapor ali težko odškodnino. Nedvomno nadvse hvalevreden projekt Tipko (za razbremenitev strojepisk s strojnim prepisovanjem zaslišanj na sodiščih – Dnevnik, 2. junija, stran 5), ki je zdaj v testni uporabi, »zmore tudi 'prevod' dialekta v knjižni jezik«. Lepo in koristno, da to zmore – a nikakor se mu ne sme dovoliti, da s tem iz zapisnika izbriše v resnici izgovorjene besede! Doslej so si to »prevajanje« pogosto dovoljevali sami sodniki in sodnice, ko so v zapisnik diktirali, kaj je stranka na zaslišanju rekla – in iz dolgoletnih izkušenj dobro vem, kako problematično je lahko takšno »prevajanje« (celo sodniško, kaj šele, če ga bo naredil kar stroj). Sodniki pri tem pogosto »prevajajo« ne le iz dialekta, ampak (prav tako po nepotrebnem, zelo sporno, celo nevarno) tudi iz preprostega, laičnega načina izražanja v izumetničen, laikom skoraj nerazumljiv pravniški jezik.
Dopolnite, prosim, ta Tipkov program tako, da bo vedno (brez vsake izjeme) točno in nespremenjeno zapisal vse, kar je bilo in kakor je bilo res izrečeno. Nerazumljiva mesta naj se (kot že doslej) posebej označijo – če bo program stroju narekoval, da kakšne v dialektu (ali bolj po domače) izrečene besede ali stavke »prevede« v knjižni (ali pravniški) jezik, pa naj bo to le posebej označena dopolnitev zapisnika, nikakor pa ne nadomestitev resnično izrečenih besed s takim »prevodom«. In dodajam še predlog, da bi bilo temu pisnemu zapisu izrečenega, ko se pošlje strankam, dodano opozorilo, naj bodo posebej pozorne na mesta, kjer so dodani taki »prevodi«. Stranke in njihovi odvetniki namreč pogosto nimajo časa pregledovati teh zapisov in jim kar zaupajo – kasneje pa lahko zaradi samo ene napačno zapisane ali napačno razumljene besede nastanejo veliki in naknadno težko rešljivi problemi.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
