To pa res je šment, kako izbira vlado ta naš parlament... Predsednik borcev nam grozi z bičem, ko poslancem ni uspelo izvoliti vlade z vodjem Jankovićem... A da za hlapce nismo rojeni, še manj tako vzgojeni, smo pokazali in tudi dokazali v borbi za svobodo in svobodi izborjeni!
Močno upam, da se bodo končno uresničili obeti našega pesnika, ki je zapisal: "Vremena Kranjcem bodo se zjasnila, milejše zvezde kakor zdaj sijale!"
Ko sem to napisal (13. januarja 2012), pa sem dobil v roke revijo Svobodna misel in prebral uvodnik z naslovom Slabi obeti, ki ga je napisal urednik. V tem uvodniku piše dobesedno - med drugim - tudi to: "Temeljno sporočilo zadnjih volitev bi moralo biti vodilo vseh medstrankarskih dogovorov, ne pa koalicijske pogodbe, ki jih sklepajo strankarski liderji, ne da bi jih odobrili volilci ali parlament. Strankarski vodje z njimi dobesedno izigravajo voljo obeh. Po stranskih poteh bodo pritihotapili avtoritarno desničarsko politiko, ki bo v imenu božje modrosti kratila pravice manjšin, socialne probleme reševala z miloščino in človekovo svobodo udejanjala po merilih srednjega veka. Dvolično vlogo v sedanjem političnem trenutku igrata tudi strankici (!), ki sta komaj zlezli v parlament... Ker njuni stranki izhajata iz verskih temeljev, na volitvah izbranega mandatarja ne podpirata iz ideoloških razlogov, nazorski usmerjenosti torej dajeta prednost pred reševanjem realnih življenjskih problemov, ki zadevajo večino ljudi."
Ko sem prebral ta uvodnik, sem bil skrajno čustveno prizadet. Pred očmi so se mi odvili prizori iz leta 1941, ko so se prišli v moji prisotnosti od mojih staršev poslavljat mladi fantje, ko so odhajali v partizane in ustanovili revirsko četo. Med njimi je bil tudi očetov učenec s priimkom Debeljak, sin komunista. Ob poslavljanju sta se vsa bleda objela, oče pa mu je rekel: "Ko boste zmagali, za take vernike, kot sem jaz, ne bo več življenja!" On pa je odvrnil: "Za take vernike, kot ste vi, bo svoboda in življenje! Če bo treba, vas bom branil tudi s tem!" - in iz žepa je potegnil veliko pištolo in mu jo pokazal. Ni rekel: "Za mene je vera nekaj negativnega!", kot je slišati še danes celo od nekaterih odgovornih politikov in sem pred časom tudi sam osebno slišal od avtorja tega uvodnika. Ta uvodnik je žalitev tudi tistih parlamentarnih strank, ki jih imenuje "strankice", in njihovih volilcev!
Rojen sem leta 1934 v Trbovljah, dve leti star sem prišel s starši in svojim mlajšim bratom Cirilom v Zagorje ob Savi, kjer je bil oče ravnatelj meščanske šole, mati pa je tudi poučevala na isti šoli. Mati je bila sokolica, pripadnica levega krila sokolov, ki so bili pod vodstvom Josipa Rusa soustanovitelji Osvobodilne fronte, oče pa je bil orel in pripadnik krščanskih socialistov, ki so tudi sodelovali pod vodstvom Edvarda Kocbeka pri ustanovitvi Osvobodilne fronte. Torej sem rojen v tako imenovanih rdečih revirjih, kot otrok sem odraščal med rudarskimi, knapovskimi otroki in se navzel od staršev in knapovskega okolja svobodomiselnega, uporniškega duha. Kot so bili revirji rdeči, je tudi moje človeško srce rdeče in domovino in narod ljubeče! Zato močno upam, da se bo uresničil obet našega pesnika, ki je zapisal: "Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor!" Naj torej nastopi končno pomlad in nam prinese lepšo, vedrejšo prihodnost! Ekstremizem z leve ali desne je rakasta rana na telesu našega slovenskega naroda!
Metod Škerjanec, Ljubljana
