Bolniki niso več bolniki, ampak »stranke« ali »uporabniki«, zdravniki pa smo postali »izvajalci« zdravstvenih storitev in zavarovalnice »ponudniki«. Te pojme prevzemajo tudi mediji, medicinska literatura in celo zdravniški krogi. Vendar ti pojmi niso sinonimi. Beseda pacient izvira iz latinske besede »patiens«, kar pomeni trpeti ali prenašati bolezen, in ne iz uporabnika ali stranke. Doktor izvira iz besede »docere«, kar pomeni učiti, vzgajati. Zakaj moramo torej zdaj spreminjati ustaljene pojme?
Izrazi, ki so doslej predstavljali vlogo zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev v diagnostiki in zdravljenju bolnikov, so zelo močno in trdno zasidrani v naši zavesti in tradiciji. Temeljijo na dolgoletnih izkušnjah in odnosih med zdravstvenimi delavci in bolniki. Ti izrazi postavljajo pričakovanja bolnikov in naš način vedenja na prvo mesto, in ne na raven izvajalca ali uporabnika. Zato imajo lahko spremembe jezika oziroma izrazja pomembne in škodljive posledice. Odnosi med zdravniki in bolniki so zdaj predvsem odsev komercialnih razmerij, čedalje manj pa je empatije, ki postavlja odnose v zdravstvu na višjo, človeško raven.
Besedi uporabnik in ponudnik sta zato veliko in nevarno poenostavljanje. Z industrializacijo in standardizacijo medicinskih ukrepov diagnostike in zdravljenja praktično izginja pojem »klinična presoja« (angl. clinical judgment). Namesto tega se čedalje bolj uveljavlja pojem z dokazi podprta medicina (ali s tujko evidence based medicine) in obravnavanje bolnikov po algoritmih odločanja. Toda to ni nič novega in v bistvu nič slabega. Tak način dela pa skriva pasti, ki so lahko za bolnika tudi usodne. Tudi v preteklosti smo vedno upoštevali znanstvene dokaze za svoje klinične odločitve, pa vendar se pogosto odločamo in odločimo na podlagi izkušenj, in ne striktnih z dokazi podprtih načinov diagnostike in zdravljenja.
Nemalokrat »eksperti«, ki se spoznajo na vse, pa tako tudi na zdravstvo, in celo vodstveni delavci svetujejo, naj zdravimo tako, da bo bolnik le enkrat hospitaliziran. Hvala za koristen nasvet! Res ne vem, ali si nekateri zamišljajo medicino kot obrt ali storitveno dejavnost. Kako preprosta bi bila medicina, če bi bilo tako! Ne bi bilo zdravniških napak, zmot, napačnih diagnoz in vse bi potekalo po ustaljenih in znanih smernicah (algoritmih odločanja). Pri povečanih stroških zdravljenja niso tolikšna težava stroški, povezani z akutnimi boleznimi in poškodbami, pri katerih je običajno dovolj enkratna hospitalizacija, ampak stroški, povezani s kroničnimi bolniki, ki jih je čedalje več in njihovo zdravljenje tudi čedalje več stane ter se pogosto vračajo v bolnišnice ali na kontrolne ambulantne preglede.
Kakšen učinek bo imelo novo poimenovanje zdravnikov z izvajalci in bolnikov z uporabniki na prihodnje rodove zdravnikov? To bo pomenilo preoblikovanje njihove vloge v »izvajalce«, ki samo implementirajo vnaprej predpisane postopke diagnostike in zdravljenja, ter zmanjševanje njihove profesionalnosti ter uradniško obravnavo bolnikov, kar se na žalost že dogaja, da pretiranega administriranja niti ne omenjam.
Ko zbolimo zdravniki, pričakujemo, da bo za nas nekdo skrbel kot za ljudi, in ne kot za »stranke« ali »uporabnike«, ki pač plačajo »izvajalcu« neko storitev, in bo prilagodil zdravljenje v skladu z našimi pričakovanji in vrednostnimi standardi, in ne samo z metodami zdravljenja, podprtimi z dokazi. Čeprav vsi verbalno podpiramo obravnavo, ki je usmerjena k bolniku, v praksi pogosto ne ravnamo tako. Zato se ne smemo nikoli sprijazniti s tem, da je bolnik uporabnik in zdravnik izvajalec zdravstvenih storitev, ter da mora biti bolnik vedno in striktno obravnavan po načelih z »dokazi podprte medicine«, ker to v nekem smislu ponižuje tako bolnike kot zdravnike in nevarno negira bistvo medicine, ki mora biti individualizirana in resnično usmerjena k posamezniku. Res pa je, da so lahko algoritmi in z dokazi podprta medicina dobra osnova in usmeritev za pravilne ter pravočasne odločitve.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
