Zdaj je priložnost opozoriti na »zanemarjanje« več kot 200.000 državljanov Republike Slovenije z izvornim etničnim ozadjem z območja nekdanje SFRJ, ki so po razpadu skupne države postali in se oblikovali v narodne manjšine (po abecedi) Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji, ki se zavzemajo za celovito in pravično ureditev stanja narodnega manjšinstva v naši državi.
Zgodovinsko ozadje zadnjih treh desetletij je naslednje. V Ustavo RS so bile leta 1991 vključene tri manjšine: italijanska in madžarska, ki sta bili kot manjšini vsebovani že v prejšnjih slovenskih ustavah, ter na novo romska etnična skupnost. Leta 2003 je bila po naročilu države opravljena strokovna študija o novih manjšinskih populacijah, ki je dokazala njihovo stoletno ali daljšo bivanjsko prisotnost v večinskem etničnem prostoru današnje Slovenije, in ugotovila, da po mednarodnopravnih standardih izpolnjujejo objektivne in subjektivne kriterije določb manjšinske opredelitve in predlagala vključevanje v ustavo tudi teh šestih dejanskih manjšin. Toda RS se za to rešitev ni odločila in je leta 2004 vstopila v EU z uradno le tremi manjšinami, ob sočasnem poudarjanju na evropski politični sceni, da ima RS zgledno manjšinsko varstvo. Pod dolgoletnimi pritiski asociacije združenih predstavništev vseh šestih narodno-manjšinskih komponent na državne organe je leta 2011 Republika Slovenija z večinskim soglasjem poslancev državnega zbora sprejela Deklaracijo Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.
V vseh strukturah naših manjšinskih skupnosti, skupaj z našimi solidarnimi podporniki slovenskega naroda, smo verjeli in upali, da nam bo ta visoki politični dokument utrl pot do ustreznega pravnega urejanja narodnomanjšinskega stanja. Kot vedno lojalni državljani in pomembni sograditelji na vseh področjih slovenske družbe smo to tudi upravičeno pričakovali. Toda deklaracija DZ je ostala v naslednjem desetletju do danes praktično brez vsakršnega pravega učinka.
Tudi države našega etničnega izvora, ki imajo vse večinoma primerjalno celoviteje pravno urejeno to področje in so Slovenci zato uradne narodne manjšine v Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Srbiji, doslej niso bile pripravljene učinkovito prispevati k našim naporom. Razumemo, da od RS prednostno pričakujejo pomoč in podporo v procesih pridruževanju Evropski uniji in se jim v tem pridružujemo, toda ni prav, da so zato obravnavane narodne skupnosti v Sloveniji v svojih prizadevanjih ostale osamljene in brez podpore držav matičnih narodov.
Opisana situacija je vsekakor glavni razlog, da bi tudi naša država Slovenija po treh desetletjih obstoja končno in korektno uredila temeljna vprašanja celotne manjšinske problematike v Sloveniji, ker ti sicer še nadalje ostajajo drugorazredni državljani. Čeprav sedanji predsednik vlade ob vsaki priložnosti poudarja, da nihče v Sloveniji ne sme biti drugorazreden, pri tem ne misli na slovenske državljane obravnavanih narodnih skupnosti, s predstavniki katerih kot že leta najvplivnejša politična osebnost v Sloveniji nasploh zavrača vsakršen dialog.
S priznavanjem manjšinskega statusa, ki bi bil skladen z okoliščinami njihove eksistence v Sloveniji in primerjalno različen od statusa ustavno že priznanih manjšin, ter z ureditvijo manjšinskega statusa še ene posebne narodnojezikovne skupnosti v Sloveniji, namreč nemško govoreče, bi država, ker drugih dejanskih narodnih manjšin v Sloveniji ni, za vedno zaprla vsa odprta narodnomanjšinska vprašanja v skupno in celotno dobrobit slovenske nacije.
Zavedati se je treba, da manjšinske pravice spadajo v nabor temeljnih človekovih pravic. Tega se ne zavedajo niti politične stranke, ker v njihovih programih ne zasledimo urejanja tega važnega vprašanja za približno dvesto tisoč sodržavljanov oziroma deset odstotkov prebivalcev države. To pa ni tako malo. To so tudi volilci.
Remzo Skenderović, član SRP Ljubljana
