Če je Robertu Golobu s prvovrstno taktično igro uspelo brez resnih političnih posledic odsloviti donedavnega najpriljubljenejšega ministra svoje vlade, se je v strateškem pogledu po enem letu in pol vrnil na izhodišče. Spet smo natanko tam kot pomladi 2022, ko se je Golob vrgel v politiko: pri visokoletečih obljubah o smeli politiki, ki bo povezala najboljše z leve in desne, ohranila javno dobro in ga nadgradila z elementi trga. Medtem je postalo jasno, da je zdravstvo ena od osrednjih tem tega mandata – problem, ki ga ni več mogoče prelagati na jutri in kjer spretno taktiziranje še davno ni več dovolj, da ustavi agonijo sistema. ...

Nevarnost je, da bomo po ministru, ki so mu očitali, da hoče speljati privatizacijo zdravstva skozi zadnja vrata, dobili ministra, ki mu še tega ne bodo mogli očitati – ker, tako kot številni Loredanovi predhodniki,
ne bo želel ničesar in bo le z birokratsko vestnostjo bdel nad razpadom sistema. A slovensko zdravstvo si
še enega ministra z mentaliteto stečajnega upravitelja bržkone ne more več privoščiti.

Če Robert Golob – kot edini premier zadnjih dveh desetletjih, ki ima dovolj moči, da izpelje reformo sistema – ne bo našel ustreznega nadomestila odstopljenemu ministru, ga bo zgodovina ostro sodila.