Dne 13. maja 1941 je na Mali gori pri Ribnici manjša italijanska patrulja naletela na tri pripadnike (od fašizma že zdesetkane) revolucionarne protifašistične organizacije slovenskih in hrvaških domoljubov TIGR (ustanovljene 1927 na gori Nanos), v spopadu pa je padel eden od vodij le-te Danilo Zelen. V ta spomin je tu tudi letos (11. 5. 2024) skromen poklon pripravilo Društvo TIGR Primorske (s sedežem v Ajdovščini, nedaleč od Nanosa). Dan zatem (12. 5. 2024) se je znašlo tu še društvo Slovenski TIGR – 13. maj (s sedežem v Ljubljani), ki raje obeležuje le konec revolucionarjev TIGR. In s s svojim nazivom ignorira hrvaški del TIGR-a.
Voditelj prireditve je izpričal (štiri) italijanske orožnike v patrulji, a ne še treh slovenskih »protirevolucionarskih« (eden le-teh je bil ranjen), ki so streljali po koči in slovenskih tigrovcih ter ubili Zelena. Tako je 13. maj 1941 prva oborožena kolaboracija Slovencev z okupatorjem in prvi ranjeni slovenski kolaborant.
Govorec Vili Kovačič je podkrepil, da so primorski Slovenci dobili azil v Jugoslaviji. Nič o tem, da so tu imeli status tujca. Pa da je Evropa utemeljena na krščanstvu. Predniki Slovencev pa so se konec 8. stoletja trikrat z orožjem uprli svojim prvim okupatorjem (Bavarcem), a s silo izgubili boj, svobodo in (evropsko!) vero svojih pradedov. Celo omenili so velikega borca za svobodo Nelsona Mandelo, ne pa soborca, katoliškega nadškofa Desmonda Tutuja: »Ko so prišli evropski misionarji v Afriko, smo mi imeli zemljo, oni pa biblijo v rokah. Pa so nam rekli 'Molite!' Zaprli smo oči in ko smo jih odprli, so oni imeli v rokah našo zemljo, mi pa biblijo.« Toliko o temeljih.
Po Kovačiču je Jugoslavija po vojni izgubila cono A. Kdaj smo jo imeli, pa izgubili? Ni navrgel, da so že januarja 1926 v Lyonu (Francija) tri komunistične (in nobena katoliška) partije (italijanska, slovenska, avstrijska) podpisale dogovor o pravici Slovencev do odcepitve od Italije (in celo Srbije) v neodvisno državo. In kasneje je bil sklenjen še akcijski dogovor med organizacijo TIGR in Komunistično (ne katoliško) partijo Italije. Predvojna italijanska fašistična oblast je zato množično zapirala rodoljube, duhovnike, tigrovce …, pogosto češ, da so komunisti ali komunistično čuteči.
Po govorniku Lojzetu Peterletu »TIGR nikoli ni dvignil roke nad Slovence«. Halo? Tigrovci so žal bili prisiljeni izvajati tudi likvidacije najhujših slovenskih profašističnih »valjhunov« – Krkavče, Šempeter na Krasu, Škocjan, Gorica, Hruševje, Ricmanje … Prosto po Prešernu iz izvirne Zdravljice (1844): »… de nikdar več naprej od tod – hčer sinov – zarod nov – ne bo pajdaš sovražnikov!«
Peterle je obsodil »oblastoljublje«, kar pojasni neverjeten zgodnji razcvet kvizlinštva pri delu ljubljanskih meščanskih (po)svetnih veljakov, denimo poniževalno zahvalno lojalnostno spomenico (3. 5. 1941) slovenskih »zastopnikov političnih in gospodarskih stanov« (bivši ban Natlačen, ljubljanska RKC …) Duceju za priključitev (!) Ljubljanske pokrajine Imperiju Italiji, pa vdanostni poklon (7. 5. 1941) 105 slovenskih županov Ljubljanske pokrajine komisarju E. Grazioliju v Ljubljani, pa zahvalno mašo škofa Rožmana v stolnici okupatorju (22. 5. 1941), osebno romanje slovenskih članov sveta Ljubljanske pokrajine (vodja poti isti Natlačen) v Rim (8. 6. 1941) v poklon Mussoliniju …
Koliko prilizovanja »tujčevi peti« v slabih dveh mesecih okupacije v primerjavi s 27. aprilom 1941 (OF), ko se po interesnem videnju Peterleta »ni zgodilo nič«. A enako ne septembra 1927 na ustanovnem sestanku organizacije TIGR na Nanosu? Tigrovcem v posmeh pa isti, ki njim svetohlinsko polagajo vence, jih bolj svečano tudi kvizlinškim domobrancem, »edini pravi slovenski vojski«, oziroma oboroženim »bratom in sestram« (citat iz govora Peterleta) nacifašističnega okupatorja!
Mala gora da je sveta gora Primorcev (po Kovačiču)? To je brez primere Nanos.
Igor Mravlja, Ljubljana
