Leta 1988 je brazilski okoljski aktivist Chico Mendes prišel v spor z rančarjem, ki je v bližnjem gozdnem rezervatu nameraval požgati gozd in narediti prostor za pašnjo goveda. Mendes je rančarju javno nasprotoval, se zavzemal za pravice avtohtonih prebivalcev amazonskega porečja in zaščito biotsko najbolj raznolikega gozda na svetu. Ko ga je nekaj dni pred božičem rančarjev sin ustrelil, je umor šokiral svetovno javnost.
Od Mendesovega umora do danes je bilo uničenih več kot 450.000 kvadratnih kilometrov Amazonije, kar je enako površini ozemlja 22 Slovenij. Sedemnajstih odstotkov Amazonije ni več, dodatnih sedem odstotkov je okrnjene. Predvsem v Braziliji, pa tudi v Peruju, Kolumbiji, Venezueli, Surinamu, Gvajani in Francoski Gvajani. Amazonija, v preteklosti odlična hramba CO
2
, ga zdaj sprošča več, kot ga shrani.Amazonija umira. Celotne genetske knjižnice vrst dreves, ptic, sesalcev, plazilcev, žuželk se brišejo, da se naredi prostor za pridelavo soje za krmo živali, ki jih jemo (ali pa pijemo njihovo mleko) v Evropi, na Kitajskem, v ZDA. Da se naredi prostor za govedo, ki v zrak spušča ogromne količine metana. Da se naredi prostor za kakav v naših piškotih, za našo jutranjo kavo. Izginja največji in biološko najbolj raznolik tropski gozd na svetu, ki je dom 551 staroselskim skupnostim. Izginjajo pljuča sveta, ki uravnavajo celinsko in svetovno podnebje, proizvajajo kisik in dež ter poganjajo vremenske sisteme.
Če se bo tako nadaljevalo, bo največji deževni gozd na svetu do leta 2064 izbrisan z obličja Zemlje. Pohlep kapitala, podprt z oblastniki tipa Bolsonaro, bo potreboval le malo več kot stoletje, da bo uničil deževni gozd, star 10 milijonov let.
Če je leta 1988 Mendesov umor še šokiral svetovno javnost, danes statistike o umorih ljudi, ki branijo pravice ljudi in okolja, ne pridejo več na prve strani časopisov. Leta 2019 jih je bilo po vsem svetu ubitih najmanj 331. Več kot tri četrtine teh umorov se je zgodilo v Latinski Ameriki. Aktivisti staroselskega porekla sestavljajo skoraj tretjino ubitih, čeprav avtohtono prebivalstvo predstavlja le približno šest odstotkov svetovnega prebivalstva.
Težko je pretiravati s poudarjanjem pomembnosti zaščite gozda pri spopadanju s podnebno krizo in izgubo biotske raznovrstnosti, ki smo jima priča. Gozdovi na svetovni ravni iz ozračja vsrkajo tretjino CO
2
, ki ga izpuščamo v zrak s proizvodnjo energije, hrane, v industriji, pri transportu. Soočeni smo s podnebno krizo, ki bo imela katastrofalne posledice, mi pa uničujemo naše najboljše zaveznike, gozdove.Brez obsežnega varovanja in obnove naravnih ekosistemov naš odziv na podnebno krizo ne more biti verodostojen. Rešitve, ki temeljijo na naravi, kot so zaščita in trajnostno upravljanje gozdov, mangrov in šotišč, lahko na svetovni ravni zagotovijo približno tretjino najučinkovitejših (tudi stroškovno!) rešitev za podnebno krizo ter pomagajo pri prilagajanju na spremembe, ki so že neizogibne. In če želimo naravo zaščititi in obnoviti v velikem obsegu, moramo podpreti avtohtone skupnosti, ki že generacije branijo svoje gozdne domove, in to praktično brez podpore ali priznanja in pogosto za ceno lastnega življenja.
Chico Mendes je rekel: »Rešimo Amazonijo in mogoče uspemo rešiti sami sebe.« Kdaj lahko pričakujemo, da se bo zahodni kapitalistični svet zbudil in se zavedel tega, kar imajo staroselska ljudstva ponotranjeno že od nekdaj: naše življenje, naš obstoj, naša kvaliteta bivanja, naše gospodarstvo, kultura in identiteta so neločljivo povezani z naravnim svetom?
Nina Tome, Focus, društvo za sonaraven razvoj
