Pravzaprav je meja med nacionalnim in nacionalizmom ena od mej, ki jih ljudje radi prestopajo. Če k temu dodamo še težnje po hegemoniji, izkoriščanju, lastni večvrednosti in ohranjanju privilegijev, potem počasi pridemo do trenutnega preseka stanja družb v svetu, Evropi in doma v Sloveniji oziroma njeni neposredni okolici. Čeprav je načelo o nespremenljivosti mej »zabetonirano« v državne in mednarodnopravne okvire ravno zaradi tega, da ne bi prihajalo do sporov med državami, se nekaj takšnega vidno dogaja.
Ne glede na grozljive izkušnje 2. svetovne vojne, tudi balkanskih vojn ob razpadu Jugoslavije, sedaj Ukrajine in drugih vojn, se ponavljajo nekateri vzorci razmišljanja in delovanja ne le oblastnikov, temveč tudi »navadnih« ljudi oziroma državljanov. Ljudje hote ali nehote sprejemajo nekatera nesprejemljiva ravnanja kot edina možna, dopustna in nazadnje celo nujna ter potrebna. Mislim na pritajeno sprejemanje sovraštva do drugih in drugačnih, na njihovo izločanje iz družbe, ki postaja sprejemljivo, saj se »ne nanaša na nas in ne na mene«.
V mislih imam tako nedopustno in celo nezakonita prisilna vračanja tujih državljanov, ki se dogajajo pri nas v Sloveniji ter pri katerih se dogajajo nepravilnosti, ki jih celo sodišče ne more preprečiti, kot tudi na očitno načrtno izkoriščanje tujih delavcev, ki imajo statusno neurejene položaje in opravljajo številna slabo plačana dela pri nas. Od Luke Koper do kakšnega gradbenega podjetja.
Da ta slovenska »večvrednost«, ki smo se je »uspešno« naučili in prevzeli v zadnjih desetletjih, ni značilna samo za našo državo, so pred kratkim dokazali tudi mladci pri Avstrijski svobodnjaški stranki na avstrijskem Koroškem, ki so v volilni kampanji nastopali proti slovenstvu. Že videno. Iz malega in mladih zraste veliko. Avstrijska državna pogodba (ADP) iz leta 1955, vseeno bi jo bilo umestno kdaj poimenovati s pravim imenom – »Državna pogodba o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije« – očitno ni trajno zagotovilo za mir in sožitje. Morda tudi zato ne, ker še danes s strani Slovenije ni deponirana pri Ruski federaciji.
Po drugi strani je italijanski državni praznik spomina na fojbe, kljub držanju dveh predsednikov za roke, razkril, da še vedno tli iskra in želja po slovenskem ozemlju, po Istri in Dalmaciji. In ta iskra »zažari« ob kakšni obletnici, »slučajno« na popevki v Sanremu, ali kje drugje.
Za skoraj vsemi državnimi in nespremenljivimi mejami, v katere so »ujeti« ljudje, torej brbota in se iskri. Tudi sovraštvo, ki ga je treba prepoznati. Dileme pri oblastnikih, ali sodelovati, ali se bojevati in pobijati, so še vedno navzoče. Včasih pa dvomi izginejo, tako kot v Ukrajini.
To, kar moti, je torej očitno netenje sovraštva in ne samo ideološka, temveč človeška razdeljenost. Tudi nacionalna. Čeprav smo ljudje na volitvah jasno in glasno povedali, kaj hočemo in česa nočemo, se zopet in vedno znova odpira problematika sovraštva. Nesposobnost vsakokratnih oblastnikov, da preseže navedeno situacijo, pa je presenetljivo hitro izginila v slasti oblasti in pozabljanja. Tudi pravosodje se s svojo že pregovorno »hitrostjo« in pogumom ravno ne izkazuje. Ujetost v pravni normativizem, ki ga je življenje že zdavnaj preseglo, se ne more opravičiti niti z izgovori o »pravni državi«. Marsikaj je ne samo pravno, ampak tudi moralno in etično prav, ali pa narobe. Ko se meje, mislim na spoštovanje človeka in človekovih pravic, v družbi ali državi porušijo in prestopijo, pač ni več ovir, da bi spoštovali kakršne koli meje med državami. No, in potem so posledice več ali manj jasne vsakomur.
Miloš Šonc, Grosuplje
