O tem, kaj se v svetu resnično dogaja, politiki javno ne govorijo. Uporabljajo celo dimne zavese, da javnost ne bi razpoznala dejavnikov, ki krojijo dogajanja na svetovnem prizorišču. In kaj so ključni problemi?
Osrednji problem današnjega sveta je model eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov. Ko dodamo še tekmo v oboroževanju, je podoba sveta in tudi politikov, ki v našem imenu upravljajo ta svet, popolna. Negativni učinki rabe modela eksponentne rasti že presegajo njegove pozitivne učinke.
Že v 70. letih prejšnjega stoletja so raziskovalne skupine Masachusetts Institute of Tehnology pod naslovom »Meje rasti« javnosti predstavile svoja znanstveno utemeljena spoznanja, opozorila in napovedi.
Kakšne učinke prinaša model eksponentne rasti, pove zgodba iz davne Perzije. Kralj, navdušen nad šahovsko igro, je dvorjanu, ki je predstavil šah, obljubil nagrado po njegovi izbiri. Ta si je zaželel le toliko riževih zrn, kolikor je šahovskih polj (64), vendar zbranih tako, da bo na prvem polju eno zrno, na vsakem naslednjem polju pa dvakrat toliko zrn kot na predhodnem. To je model eksponentne rasti, ki je na 21. šahovskem polju prinese že dober milijon riževih zrn. Čeprav 1 gram riža šteje kakih 250 riževih zrn (odvisno od velikosti in teže zrn), na 40. šahovskem polju teža riža predstavlja že okoli tri tisoč ton.
Ideologija gospodarske rasti po takšnem eksponentnem modelu v svetovnem merilu povečuje prepad med peščico bogatih in množicami revnih. Danes osrednji problem ni rast proizvodnje, kopičenje dobička in njegova delitev, temveč pokrivanje potreb vsega prebivalstva.
Uresničevanje potreb prebivalstva in zmanjševanje družbene neenakosti je glavno razvojno gonilo. Prehod od eksponentne gospodarske rasti na uresničevanje potreb prebivalstva je zapleten projekt. Eno pa nedvomno drži. Z orodji predstavniške demokracije, ki so v uporabi skoraj tri stoletja, se iz začaranega kroga eksponentne gospodarske rasti in njej lastne neenakosti ne bomo prebili. Potrebujemo korenito spremembo. Predstavništvo mora zamenjati neposrednost. Pri upravljanju države potrebujemo legitimnost odločanja, ki mora v prvi vrsti slediti potrebam prebivalstva, ne pa zgolj mantri o rasti kapitala.
Tomas Pikertty je l. 2013 objavil obsežno študijo Kapital v 21. stoletju. Njegova študija med drugim razkriva, da je bil prav v 70. letih, ko je bilo objavljeno raziskovalno delo Meje rasti, izpeljan prevrat v finančni in davčni politiki. Prinesel je še obsežnejše legalno prehajanje svetovnega bogastva v roke peščice izbrancev in pospešil siromašenje prebivalstva sveta. Tako smo vstopili v svet, ko odnos med bogatimi in revnimi opisujemo z razmerjem 1:99. Opozorila znanstvenikov v 70. letih o pogubnosti eksponentnega modela gospodarske rasti, ki povečuje neenakost v svetovnem merilu, so svetovne elite prezrle. Že pred pol stoletja so kljub opozorilom izbrale pot, ki vodi v siromašenje prebivalstva.
Ne preseneča, da so evropski politiki v ukrajinsko-ruskem konfliktu namesto zavzemanja za mir v Evropi kot alternativo izbrali nastop vojaško politične organizacije Nato. Članice EU so se odločile za vojskovanje, resda na drugi frontni črti, ki pa ni daleč od prve. Ukrajina je že dobila status kandidatke za vstop v Unijo, balkanska država Bosna in Hercegovina, ki je preživela hujšo vojno kalvarijo, pa še vedno čaka v preddverju Unije. Bruselj je očitno izgubil pravo smer, ker njegov kompas, podobno kot se to dogaja plovilom in letalom v Bermudskem trikotniku, ne deluje. Zgodbe o katastrofalnih nesrečah v tem trikotniku poznamo. Unija potrebuje streznitev in drug kompas. Mogoče bi pomagalo, če bi njeni politiki še enkrat prebrali dokument o rojevanju Unije, deklaracijo Roberta Schumana iz leta 1950. Njen prvi stavek se glasi: »Svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo.«
Kaj pa pravkar končana konferenca o prihodnosti Evrope ? Po objavljenih podatkih o devetih konferenčnih temah je videti, da gre bolj za načrt ohranjanja statusa quo. Nobenih znakov ni, da bi se Unija nameravala posloviti od ideologije eksponentne gospodarske rasti in v prvi plan postaviti potrebe prebivalstva. Prepad med revnimi in bogatimi se bo še naprej poglabljal. Vojna v osrčju Evrope je izgovor, da v teh razmerah ni treba skoraj ničesar spreminjati. Takšen je bil tudi nagovor predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen ob zaključku konference. Vse bo delovalo bolj ali manj po starem. O tem, da se moramo hipno posloviti od pogubne ideologije eksponentne gospodarske rasti in z inverznim modelom »odrasti« ubrati nasprotno pot, evropska elita ne razmišlja. Verjetno pa tudi ni motivirana za uporabo takšnega modela upravljanja Unije, v katerem bodo na prvem mestu potrebe prebivalstva.
Janez Krnc, Litija
