Avtorica Tanja Lesničar Pučko v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 17. aprila) komentira novogradnjo na lokaciji bivšega letnega kopališča Ilirija v Ljubljani. Opisuje, kako bi se urejevanja in obnove takšnega objekta lotili v Angliji – z inteligentnim ohranjanjem vsega, kar je bilo v preteklosti zgrajeno racionalno in estetsko in kar bi moralo biti imperativ. Ocenjuje, da gre za projekt, kjer se srečujejo »agresivno športno funkcionarstvo, družbena neodgovornost arhitektov in županovo megalomanstvo«. Kar so ohranili kot del prvotne Ilirije iz leta 1929, je norčevanje iz kulturne dediščine, podobno »tistemu s Plečnikovim stadionom: da zadostiš brezzobemu spomeniškemu varstvu, pustiš nekaj nedotaknjenih zidov, ki delujejo kot nepotrebni relikt, kot motnja«.
Pred časom so že bili objavljeni opisi arhitekturnega, urbanističnega in družbenega vidika problematike gradnje na lokaciji Kopališča Ilirija (Nina Granda, Delo, 19. aprila 2023, Igor Jurančič, 29. april 2023, ipd.), tudi pristop k razpisu arhitekturnega natečaja in upor strokovnjakov s področja arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma, pa tudi laične javnosti. Opravičilo za potrebnost novo-gradnje je bilo predstavljeno v tem, da je nepremičninski kompleks nekaj let propadal in ni bil v rabi za javnost. V zavesti državljanov Slovenije (in javnih strokovnih služb) naj bi bilo sprejemljivo kakršno koli novo investiranje, samo da obstoječe ne propada še naprej, vse pa tiho dogovorjen motiv za dopuščanje.
Za obravnavano novogradnjo je bil izpeljan »vabljeni natečaj« tujih avtorjev, ki je za javne službe in za investitorja neobvezujoč (tako kot primeri Kolizej in Šumi, itd.) – torej farsa. Vodilni uradnik na MOL v času razpisa natečaja (Igor Jurančič) je opisal, kako se je pristopalo k investiciji v samem začetku, to je pred 20 in več leti. Soupravitelj in solastnik Kopališča Ilirija, Plavalni klub Ilirija, je v svojih vrstah razvijal vrhunskega plavalca Petra Mankoča, za te potrebe so potrebovali boljše pogoje za treninge.
Do leta 2010 je bilo območje urbanistično gledano del območja »parkovnih, športnih in rekreacijskih površin«, v zelenem, istočasno s parkom Tivoli. Načrtovana nova gradnja je povzročila spremembo namenske rabe v nadrejenem aktu OPN MOL-ID leta 2010, v območje »športni centri«, kar ni več del »parkovnih, športnih in rekreacijskih površin«. Kulturno varstveni pogoji zaščitene gradnje na lokaciji niso bili spoštovani že na nivoju OPN MOL-ID. Veljajo namreč za celoto: za stavbe in za druge objekte in naprave, tudi za bazen in spremljajoče prostore, vse kot »kopališče«, citirano: »Funkcionalistična dvoetažna stavba z bazenom in pomožnimi prostori, zgrajena po načrtih ing. Stanka Bloudka v letih 1929–30. Nad vhodnim pročeljem bronast kip kopalke (F. Gorše, 1941).«
Iz določil Pravilnika o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (U.L. RS, št. 102/10) izhaja, kako se varujejo stavbe in kako drugi objekti in naprave, torej ohranjajo se tudi avtentičnost lokacije, fizična pojavnost objekta ali naprave, osnovna namembnost ali primarna raba objekta ali naprave in način njenega delovanja ter vsebinski in prostorski odnos med dediščino in okolico. Teh določil (ker so zakonske narave) se mora držati tudi »soglasje dajalec« (to je ZVKDS) – tudi zanj je to predpis.
Za vse projektante v vseh fazah načrtovanja velja enako. Torej za izdelovalce občinskega prostorskega načrta in za izdelovalce projektne dokumentacije in projektnih nalog, prav tako za odločevalce in soglasje dajalce (na MOL MU, na UE Ljubljana, na ZVKDS, ipd.) Tudi za »natečajnike«. Urbanistična posledica načrtovanega zaradi prometnih in drugih okoljskih vplivov je nedvomna.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
