V treh desetletjih samostojnosti je bilo uspešno ravnanje slovenske diplomacije prej izjema kot pravilo. Učinkoviti smo bili pri reševanju zapletov v procesu osamosvajanja, Izognili smo se tudi resni grožnji večjih vojaških spopadov na slovenskih tleh. Po osamosvojitvi pa se je v diplomaciji zgodila prava serija primerov zgrešenega ravnanja.
Med prvimi je bil poskus dvostranskega urejanja odnosov s sosedno Italijo s tako imenovanim Oglejskim sporazumom. Ta naj bi posegal tudi v določbe osimskega sporazuma iz leta 1975. Anonimno obvestilo, posredovano medijem in javnosti, je takrat preprečilo podpis škodljivega sporazuma, ki bi Italiji prinesel veliko koncesij in oškodovanje Slovenije. Izstopa tudi (tajni) podpis »Vilenske« izjave, ki je bila z lažnimi dokazi podlaga za napad ZDA in zaveznic na Irak brez soglasja Varnostnega sveta OZN. V obeh primerih sta odločilna vloga imela zunanja ministra Peterle in Rupel. Poznamo tudi tajno diplomacijo, ko sta se pred parlamentarnimi volitvami v Sloveniji politika Janša in Sanader tajno dogovarjala o organiziranju incidentov v Piranskem zalivu. Gotovo pa ima najdaljnosežnejše posledice diplomatska afera, povezano z mednarodno arbitražo o meji v Piranskem zalivu in ministrom Erjavcem, ki še vedno bremeni odnose in obmejno politiko med sosednjima državama.
Sistem predstavniške demokracije in vstop Slovenije v Unijo nista prinesla kakovostnih sprememb na področje diplomacije in uresničevanje zunanje politike. To se je izkazalo tudi v nedavnem diplomatskem lobiranju za izvolitev Slovenije na mesto nestalne članice Varnostnega sveta OZN. Zunanja ministrica Tanja Fajon je opravila akt lobiranja v afriški državi Etiopiji. Vse skupaj je bilo opravljeno podobno dostavi pošiljke s hitro pošto. Diplomat z letalom prispe do naslovnika, mu preda svoje diplomatsko sporočilo in odleti novim diplomatskim prigodam naproti. Kako se je lahko zgodilo, da je ministrica Fajonova ob tem spregledala naravnost apokaliptične razmere v Etiopiji, ni jasno.
Današnja podoba Etiopije in številnih afriških držav je namreč nekakšna zrcalna slika podobe Ukrajine. V Etiopiji so povsod vidni znaki opustošenja, pokrajina je uničena in prebivalci brez sredstev za preživetje, umirajo v tisočih. Kar šest deževnih obdobij ni bilo omembe vrednih padavin. Življenjsko ogroženi prebivalci zapuščajo svoja ognjišča in se selijo na obrobje mest. Apokaliptičnih razmer v Etiopiji pa ne ustvarja sosednja sovražna država kot v primeru Ukrajine, temveč veliko hujši sovrag.
Sovraga, ki ga ni mogoče premagati niti z najsodobnejšim sofisticiranim orožjem, prestavljajo nepovratne podnebne spremembe. V največji meri so posledica »nenadzorovane« eksponentne rasti industrializacije, proizvodnje hrane, rabe neobnovljivih virov in onesnaževanja okolja. Ta sovrag, ki domuje v državah razvitega sveta, uporablja eksponentno rast za kopičenje dobička in njegovo delitev, ne pa za pokrivanje potreb prebivalstva. Sistem eksponentne rasti povečuje prepad (1:99) med bogatimi in revnimi v svetu. Etiopija je seveda med revnimi kot veliko drugih afriških držav in tega ne bi smel prezreti noben diplomat, ko potuje po afriškem kontinentu.
Zakaj se v Ukrajino, tudi iz Unije, steka milijarde vredna pomoč, zlasti vojaška, trpeča ljudstva v Afriki pa so deležna le drobtinic? Odgovor je presenetljiv in večini ni znan. Oblastniki razvitih držav so vendar zaveznik sovraga, ki nepovratno spreminja podnebne razmere, ustvarja revščino in odpravlja pogoje za normalno bivanje ljudstev v Afriki. Ravnanje diplomatov, ki v stikih z vladami afriških držav poskušajo zaobiti ali prikriti opisano zavezništvo, je nečastno. Še slabša ocena velja za politike, ki v primeru Ukrajine vidijo predvsem dobro priložnost za ustvarjanje in prisvajanje dobičkov. Tu najdemo tudi odgovor na vprašanje, zakaj evropski politiki ne govorijo o miru, čeprav je v pogodbi o Uniji med njenimi cilji prav mir zapisan na prvem mestu.
Janez Krnc, Litija
