Ali kdo od teh strokovnjakov sploh ve, kakšne so bile dosedanje posledice prodaj. Naj omenim nekaj primerov delovanja tujih strateških partnerjev. V Iskri Semič so dobili takšnega vlagatelja, ki je tovarno finančno osiromašil (vljudnejši izraz), da jo je nato prodal nazaj bivšim lastnikom, pri čemer je morala izdatno pomagati država. Kakšen je bil rezultat znane tovarne kompresorjev za hladilnike? Tuji strateški partner se je tebi nič meni nič poslovil in proizvodnjo preselil v drugo državo. Koliko delavcev je ostalo na cesti?
Kakšni so že finančni rezultati prodaje SIJ (Slovenske industrije jekla)? Slišati je bilo, da je v nekaj letih ustvarila toliko dobička, kot je bila vrednost kupnine. Poleg tega pa davkoplačevalci še do danes niso seznanjeni o vseh finančnih transakcijah, ki so bile vezane za to prodajno pogodbo. Ali je tuji kupec res nakazal del kupnine na račune v Nemčijo?
Koliko mora država vlagati v razvoj novih tipov vozil, da se lastnik ne skuja in zapre proizvodnje? Ali ni bil zadnji znesek okoli 40 milijonov evrov?
Kaj pa pripetljaj v Krki letos, ko je predsednik vlade napovedal, da bi to uspešno podjetje prodali. Kako so se že odzvali zaposleni?
K sreči imamo pomembno skupino naših industrijskih proizvajalcev, ki bi jih takšni profesorji in politiki morali onikati in se vreči pred njimi v kakšen proskinezis. Kolektor iz Idrije, Gorenje iz Velenja, Magneti iz Stegen, Krka itd. Ali si je sploh mogoče predstavljati, kaj bi pomenil zlom Gorenja? Pa ne samo za Velenje, ampak za stotine malih podjetij in obrtnikov. Živijo od tega industrijskega velikana. Vsa ta podjetja in še na stotine drugih vodijo slovenski strokovnjaki, tako tehnični kot ekonomski. Torej so problemi z upravljanjem in vodenjem podjetij pri nekaterih profesorjih in politikih. Brez sramu že desetletja nastavljajo svoje ljudi (tudi sorodnike) po dobro plačanih službah v državni lasti. Zadnji primeri so povezani kar s plinom. Ali se spomnite, od kod je prišel nekdanji šef NLB in kako se mu je uspelo zadržati na svojem mestu, ko je nastopila prva vlada pod vodstvom J. Janše? Kreditov je bilo na razpolago za vse, ki so bili pravi. In zdaj govorijo, da je država slab gospodar, čeprav je bilo prav v letih od 2004 do 2008 poskrbljeno, da so nadzorni organi delovali kot omamljeni, vključno s centralno banko. Koliko časa je bila brez vodenja, stari guverner je bil pod političnim pogromom zaradi analize njegove bančne službe, novega so pa potem zelo, zelo počasi izbirali.
Kaj pa gradbeniško razsulo? Kje so se nagrmadile njihove izgube, pa tudi izgube podjetij, ki so jih izropali lastniki in menedžerji. Ali CPL (Cestno podjetje Ljubljana) ni vzorčen primer, ko se dobro stoječe podjetje znajde v stečaju, ker je denar neznano kam izpuhtel? Nadzorni organi pa nič, nimajo zakonskih osnov!
Torej so mantre, da je treba državna podjetja privatizirati, stalnica nekaterih ljudi, ki pri prodajah nastopajo kot sestavni deli vladajočih ali pa kot sestavni del tistih, ki za prodajna svetovanja nabirajo kar velike denarje.
Še en ekonomski čudež. Pri prvem načrtovanju je bil TEŠ 6 predviden, da bi za 400-megavatno moč investicija znašala približno 600 milijonov evrov. Potem se je pa moč nenadoma povečala na 600 megavatov, cena se je pa podvojila. In kdo bi lahko to spremembo še pravočasno preprečil? Nekdanji minister, ki je zdaj eden od največjih prerokov za razprodajo infrastrukture.
Kdo naj še komu verjame, ko začivka, da je nujno treba prodati kakšen Telekom, Triglav ali Petrol? Kupnina izgine v nekem drobovju, dobički se pa selijo v tujino in tudi razvojna delovna mesta, pa še kaj. Brez analiz za posledice prodaj. Istočasno pa so do zdaj tudi mirno opazovali (isti politiki in prodajalci podjetij), kako so se izgubljala delovna mesta, pa možnosti kakšnega rešilnega pasu niso videli. Ali za Radeče ali Primorje ni bilo drugih možnosti kot stečaj? Franci Gerbec, Kremenica
