Avtokracija v Turčiji, ki jo pooseblja predsednik Recep Tayyip Erdogan s svojim predsedniškim sistemom, ni bila premagana. Turška opozicija je na zgodovinskih volitvah – tako pred 14 dnevi kot minulo nedeljo – doživela velik polom. Napovedovalo se je vse kaj drugega. Čeprav je Erdogan v kampanji obljubljal družbeni preporod z novo politično pomladjo, je malo verjetno, da se bo pod njegovim vodstvom to dejansko zgodilo. Turki so se množično odločili, da z voditeljem, ki ga poznajo že dve desetletji, vztrajajo še naprej, in to v najbolj bridkih ekonomskih časih v zadnjih dveh desetletjih. Pa bi lahko bili ti skupaj s počasno popotresno pomočjo dober povod, da se mu odpovedo. Vendar ne. Ljudje z nekdanjega družbenega roba, ki so pod Erdoganovo vladavino postali vidni in ekonomsko uspešni, mu niso odrekli podpore, čeprav gre tako njim kot tudi od njih precej revnejšim delom družbe finančno pošteno za nohte. Erdoganovi zimi napada na temeljne človekove svoboščine, ki jo že leta vse močneje občutijo v sekularnem delu turške družbe, pri alevitih, Kurdih, sindikatih, novinarskih združenjih, sodniških vrstah in na univerzah, ni videti konca. Trajati utegne vsaj še pet let.
Kaj se je zgodilo? Dobra polovica volilnega telesa je tako na parlamentarnih kot predsedniških volitvah izbrala politično opcijo, s katero si druga polovica države težko predstavlja sobivanje. Ker je konservativnemu nacionalističnemu taboru uspelo zbrati več glasov kot združbi sekularcev, zmernih konservativcev, kemalističnih nacionalistov in Kurdov, je rezultat tak, kakršen je. Tukaj velike matematike ni. Volilni rezultat precej dobro, tako kot zadnjih dvajset let, odraža spremenjeno demografsko strukturo v državi. Hkrati se v njem zrcali premik gospodarske moči na mala in srednje velika anatolijska podjetja, ki predstavljajo podstat Erdoganovega volilnega telesa in so predsedniku hvaležna za vse gospodarske reforme, ki so jim v prvem desetletju njegove vladavine omogočile vzpon in rešitev iz okovov revščine.
Kdor koli bi bil predsedniški kandidat opozicije, vsakemu bi bilo težko zarezati v to volilno telo in odnesti odločujočo količino glasov, ki bi vsaj na predsedniški, če ne tudi na parlamentarni ravni pomenila konec sistema vladavine enega človeka. Kemal Kiliçdaroglu ni bil iz pravega testa, da bi lahko spodnesel Erdogana, čeprav je v prvem krogu igral na prave karte. Toda njegova sporočila vključevanja vseh delov družbe in zagovarjanja demokracije ter skorajda plaho spogledovanje z glasovi nacionalistov s stališči o vračanju sirskih beguncev bi bolje zvenela iz ust carigrajskega župana Ekrema Imamogluja. A je njegovo kandidaturo onemogočil damoklejev meč provladnega sodnega sistema, s katerim bi ga lahko tik pred zdajci oropali predsedniške kandidature s prepovedjo političnega delovanja.
Kiliçdaroglu se je kot zasilni kandidat v zelo neenakih pogojih volilne kampanje vendarle kar dobro odrezal. Na koncu mu je verjetno prav premalo karizme odneslo zmago v prvem krogu. V drugem krogu je moral iti na vse ali nič. Okrepil je protibegunska stališča, udaril po mizi in opustil dotedanjo podobo prijaznega dedka. Zgolj pri nacionalistični volilni bazi so bile še volilne rezerve. A tako korenit preobrat v zadnjih 14 dneh večine volilcev ni prepričal, medtem ko je Erdogan lahko vztrajal pri svoji mantri o močnem predsedniku, navdušencu nad tehnološkim razvojem, obnovitelju porušenih delov Turčije in skrbniku regionalno še vedno vplivne države. Ko je temu dodal še kakšno lažno novico, je bil recept samodržčeve tradicionalne populistične kuhinje za vnovično izvolitev popoln.
V državi tisoč in enega volilnega obraza je Erdoganu uspelo precej bolje kot opoziciji – ta je morala pred meseci šele začeti iskati skupne točke – konsolidirati svojo volilno bazo. Njegova nepredvidljiva bazarska zunanja politika ostaja naporna stalnica v mednarodnih odnosih.
