Nepremičnine, ki v zadnjih letih nastajajo v Ljubljani, so v veliki meri luksuzne in tako z astronomskimi cenami nakupa ali najema dostopne le (naj)premožnejšim. Medtem pa gradnja javnih najemnih stanovanj, ki bi odgovorila na potrebe in finančne zmožnosti velikega dela populacije ter poleg tega omejevala podivjani nepremičninski trg, zaostaja. V zadnjih dvajsetih letih je bilo zgrajenih le 3245 javnih najemnih stanovanj. Da so potrebe veliko večje, nazorno potrjuje že vsakokratni razpis ljubljanskega sklada za javna najemna stanovanja, na katerem lahko dodelijo stanovanja v povprečju okrog devetim odstotkom. Poleg tega tudi tisti, ki jim na razpisu le uspe, na stanovanje lahko čakajo nekaj let. Ob tem velja navesti še dva podatka iz zadnjih dvajsetih let, ki smo ju v našem časopisu nedavno objavili in ki prav tako govorita o kritični stanovanjski resničnosti Ljubljane. Povprečna plača je leta 2006 znašala 974 evrov in letos dosega 1801 evro, povprečna cena na kvadratni meter stanovanja pa je bila pred dvajsetimi leti 1887 evrov in zdaj znaša 5478 evrov. Strmo prav tako na trgu naraščajo najemnine.
Znašli smo se v družbi, mestu in državi, kjer stanovanja prej kot stanovanjsko vlogo predstavljajo in zagotavljajo investicijo. Varno in stabilno in precej donosno naložbo, kot to velja za stanovanja za kratkoročni najem, ki so izpraznila ljubljansko mestno središče. Kar pa je, če se vrnemo k vprašanju stabilnega bivanjskega okolja, čisto nasprotje tega, kar doživljajo iskalci domovanj, ki med dragimi in neredko tudi neprimernimi stanovanji poleg neizprosnega trga naletijo še na številne družbene predsodke. Za družine z otroki, tujce in lastnike domačih živali je izbira med najemniškimi stanovanji še manjša. Dodatno je tu še krhka pravna varnost tako najemnikov kot najemodajalcev.
Ni presenečenje, da dolgoročni odgovor na ljubljansko stanovanjsko krizo ljubljanski županski kandidati ponujajo z obljubami o povečanju števila javnih najemnih stanovanj. Pri tem je pri reševanju stanovanjske politike temeljno vprašanje resnično celovita stanovanjska politika, s kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi ter strategijami, ki razvoja mesta v tem pogledu ne bo prepustila trgu. In sicer na način, da v prihodnje ne bomo več govorili o Ljubljani, kjer je domačinom vse dražje živeti.