Včeraj se je s slavjem Maribora končalo 31. prvenstvo Slovenije v nogometu. Zaznamovale so ga značilnosti, na katere so strokovnjaki opozarjali že nekaj let: v slovenski ligi je vse več tujih nogometašev, ki nastopajo ne samo v prvi, ampak tudi v nižjih ligah, in vse manjše število kakovostnih slovenskih nogometašev. Trenerji in direktorji naših klubov pravijo, da so predvsem hrvaški nogometaši veliko cenejši od slovenskih in da so v povprečju, čeprav ne prihajajo iz najvišjega hrvaškega ranga, celo boljši od naših.
Dokazov, da slovenski nogometaši ne igrajo več za slovenske klube, je kar nekaj. Poglejte Radomlje, kjer nimajo ne domačega stadiona ne domačega trenerja in so v drugem delu igrale predvsem s hrvaškimi nogometaši. Na eni odločilnih tekem, v predzadnjem krogu s Koprom, so za Radomlje igrali v prvi postavi samo trije slovenski nogometaši: Velić, Zabukovnik in Guček, preostali Slovenci so bili na klopi, v družbi še enega hrvaškega in dveh francoskih nogometašev. Le malo bolje je bilo v sezoni v drugih klubih. Olimpija je v času trenerja Dina Skenderja začenjala tekme brez slovenskih nogometašev, v glavnem s hrvaškimi, Robert Prosinečki zdaj daje priložnost dvema ali trem slovenskim igralcem. Jasno, oba trenerja sta iz Hrvaške in ni čudno, da slovensko nogometno ligo marsikje imenujejo kar druga hrvaška liga.
Ob pomanjkanju kakovostnih nogometašev pa tudi po nekaj hudih poškodbah (Barišič, Kambič) so v Kopru, verjetno prvič v zgodovini Slovenije, igrali skupaj v napadu trije temnopolti nogometaši. V Mariboru, ki je imel še pred nekaj sezonami izvrstne slovenske napadalce, sta v napadu igrala dva srbska napadalca, s klopi pa jim je pomagal sicer posvojeni in zdaj že upokojeni Marcos Tavares. Pri Mariboru, kjer so v zadnjem času intenzivno odpuščali slovenske nogometaše, so se sicer odločili ne samo za hrvaške in srbske nogometaše, v vratih imajo Nizozemca, v obrambi Šveda, v sredini Maročana, Francoza in Italijana.
V klubih nimajo pravega časa za vzgojo mladih slovenskih igralcev. Tisti, ki se borijo za vrh, želijo na prvo mesto, ki v Evropi odpira možnosti za nekajmilijonske dobičke, drugi si želijo odigrati vsaj nekaj tekem v nižjih evropskih pokalih, ki še vedno pomenijo lep denar. Spodaj se trije, štirje klubi borijo za obstanek in tudi v tem primeru rezultata menda ne morejo doseči z domačimi nogometaši. Začarani krog, ki se, kot je to v navadi, konča pri slovenskih reprezentancah, kjer imajo tako pri mlajših kategorijah kot v prvem moštvu velike težave s sestavo kakovostne enajsterice in s tem malo možnosti za zmage.
Še nekaj besed o regularnosti majskih tekem na različnih ravneh slovenskega nogometnega prvenstva. V zadnjih krogih slovenskih lig so bili nekateri začudeni nad posameznimi rezultati. 20:4 ali 5:5 ali 3:10 in 12:1 v tretji slovenski ligi so izidi v polju znanstvene fantastike. Gre za izide, zaradi katerih so se športni navdušenci pred tridesetimi in več leti veselili odhoda iz Jugoslavije, kjer je bilo prirejanje tekem s smešnimi rezultati pravzaprav ljudski običaj. Tudi dogodki, ki so se odvijali v zadnjih krogih prve nogometne lige, imajo podobno težo. Dolžnost nogometne zveze in policije je, da preiščeta tekme, in če se izkaže, da so bili nekateri klubi vključeni v različne oblike korupcije, je treba enako obravnavati tako majhna kot največja moštva oziroma njihove uprave.
