Vsi za enega, eden za vse

Ni več generalov, ki so odvračali predsednikove najnevarnejše impulze, ni več državne uprave, ki je kot nekakšna tajna loža zavirala kontroverzne ideje, ni več sodelavcev s svojimi agendami. Ameriška vlada in republikanska stranka – to je res samo še Trump. Kdor se ne strinja ali si premisli, mora oditi in bo politično pribit na križ, kot so bili kontroverzna Marjorie Taylor Greene ali nekateri senatorji. Kdor je tam, pa mora biti popoln pripadnik, in to tudi so, vsi, od tozadevno najbolj sporne pravosodne ministrice Pam Bondi do ministrice na domovinsko varnost Kristi Noem ali zunanjega ministra Marca Rubia, h kateremu v tujini pogledujejo z zadnjim žarkom upanja, da desetletja stari postulati ameriške politike še kažejo kak znak življenja, a vse bolj brez rezultata. Nič seveda ni narobe s tem, da ima predsednik ob sebi zveste pribočnike, nasprotno. Toda prav tako ni nič narobe s političnim diskurzom vsaj v predsednikovem kabinetu, če ne v Beli hiši, kongresu, stranki in družbi, ki premelje in preseje politične ideje. Tega pa zdaj, ko bi bilo najbolj potrebno, ni. Trumpa tudi po njegovem lastnem priznanju omejuje samo njegova morala. In smo, kjer smo – on, ZDA in ves svet.