Tudi nekdanji evroposlanec Zoran Thaler se je, ko je padel v past reportaže o koruptnih evroposlancih, ki jo je objavil londonski časopis Sunday Times, branil, da je hotel samo preveriti, kdo se skriva za nesramnimi novinarji. Novinarji pa so posneli in povedali, da je Thaler zahteval, naj se sto tisoč evrov nakaže prek londonskega podjetja, s čimer bi njegovo korupcijsko početje ostalo neopaženo oziroma zamaskirano. Takrat novinarji niso napisali, ali bi za londonsko podjetje prevedel kakšno slovensko knjigo ali pa bi denar prejel za kakšno drugo »opravljeno« delo. Kakor koli, Thaler je bil kaznovan z zaporno in denarno kaznijo.
Zanimivo pa je, da so v primeru Jelinčiča vsi tiho. Policija in tožilstvo pravita, da na novinarska vprašanja o tem, ali proučujejo zadevo, kot jih je pozval Svet Evrope aprila letos, ne morejo odgovarjati zaradi varstva osebnih podatkov. Manjka še odgovor, da zaradi interesa preiskave ne morejo dajati informacij. Nismo pa še pozabili, kako priročno so na policiji pozabili dopis avstrijske policije, ko je šlo za afero Patria. Čeprav bi policija morala po Interpolovih pravilih odgovoriti v 24 urah, je dejansko potrebovala več kot 14 mesecev. Ali so med tem preiskovanci skrivali dokaze ali ne, lahko samo ugibamo. Dejstvo pa je, da je bil proti pozabljivim policistom uveden disciplinski postopek, ampak bolj za dvigovanje megle pred javnostjo. Razlogi za uvedbo disciplinskega postopka so namreč zastarali že pred začetkom samega disciplinskega postopka. Tudi afera Patria je zastarala. O Jelinčičevem urejanju prevoda bodo menda do decembra pripravili ustrezen odgovor.
O knjigi, ki ji je Jelinčič uredil prevod, so tiho tudi praktično vsi na političnem prizorišču. Skoraj nobenega odziva. Predsednik parlamenta Matej Tonin, ki so ga polna usta poštenja, je zmogel napisati le, da bo DZ ustrezno ukrepal skladno s svojimi pristojnostmi v primeru zaključkov pristojnih državnih organov, predvsem organov pregona. Kot so naši sogovorniki napovedali v današnjem časopisu, se politiki kaj hitro zatečejo k domnevni nedolžnosti, ko jim to ustreza. Poslanci in stranke v zdajšnjem parlamentu vedo, da si pri takem volilnem izidu, ko je pomemben vsak poslanski glas, ne smejo privoščiti nasprotnika. Četudi je verjetno podkupljen. Ko se bo sestavljala vlada, so lahko štirje poslanci odločilni, zato Jelinčiča slovenski parlamentarci pustijo pri miru. Ne obsojajo ga. So pa verjetno med njimi tudi taki, ki bi se lahko tudi sami znašli v podobni zgodbi in so raje tiho. Recimo Ivo Vajgl, ki ima iste azerbajdžanske prijatelje kot Zmago Jelinčič. Če pa menijo, da ni kriv, bi pričakovali, da bodo stopili v bran našemu poslancu in svojemu poslanskemu kolegu ter ga zaščitili pred to umirajočo in zato verjetno tako zelo nesramno evropsko institucijo. V vsakem primeru hinavsko.
Mogoče pa so samo plemeniti in nočejo zbirati političnih točk na račun nesrečnika, ki so ga slučajno dobili.
