Vse o stavkovnih "zahtevah" v Gorenju pove izpoved ene od predstavnic delavcev o banki, ki ji po 23 letih dela v Gorenju noče odobriti posojila za otrokove počitnice. Organiziran protest? V Gorenju v dveh dneh ni bilo videti nobenega transparenta, delavci pa še vedno ne zahtevajo odstopa uprave. Kdor dogajanje v Velenju primerja z odmevno stavko v konjiškem Cometu pred petimi leti, pozablja, da je tam "igro" vodil eden od sindikalistov, ki se je pred tem več dni pogajal z upravo. Mimogrede, poziv k zvišanju plače za štiristo evrov, torej za skoraj sto odstotkov, ne zveni kot "zahteva", ampak kot krik na pomoč.
Kljub temu je vsaj dva tisoč delavcev velenjske tovarne bele tehnike včeraj v eni sapi hkrati izreklo nezaupnico menedžmentu, državi in sindikatom. Prvemu zato, ker je očitno (domnevna napaka v strokovnih službah gor ali dol) pozabilo, da je krize konec tam, kjer je od zaposlenih terjalo največ odrekanja - pri plačah. Dogajanje v Gorenju je prav tako razkrilo, da država, natančneje njen zavod za zaposlovanje, tako rekoč nima pregleda nad porabo denarja, ki ga je namenila za subvencioniranje delovnih mest. Za zdaj največji poraženec upora v Gorenju so slovenski sindikati - njihovi voditelji so, čast izjemam, ob soju fotografskih bliskavic v vladnih sobanah očitno pozabili na teren, ki so ga povsem prepustili lokalcem, tako ali drugače povezanim z menedžmentom. Upor znotraj sindikata Gorenja tako bržčas simbolizira tudi konec socialnega dialoga, kot smo ga poznali. Prav tako je vprašanje, ali bo punt v Gorenju na položaju preživel Franjo Bobinac, ki je med kladivom in nakovalom. Medtem ko naj bi imelo Gorenje, ki ima že za okoli pol milijarde evrov finančnih obveznosti, zaradi velike količine zalog težave s pridobivanjem posojil tudi pri domačih bankah, bodo morebitna zvišanja plač "škarje" še bolj zaprla. S torkovim nastopom pred delavci ni prepričal nikogar, prav tako je težko razumeti, zakaj časa, ki ga je namenil včerajšnji tiskovni konferenci, raje ni porabil za pogajanja z zaposlenimi.
Če je to storil zaradi strahu pred izgubo Gorenjevega ugleda doma in v tujini, bi bilo pametneje, da družbe nikoli ne bi vključil v posel s finskimi oklepniki. Če je Bobinac želel pokazati, da je z zaposlenimi v istem čolnu, pa bi moral vedeti, da ga je vsaj po njihovem mnenju z večjim številom visokih sodelavcev zapustil že pred dvema letoma, ko so skupaj postali drugi največji lastnik Gorenja. Ta danes ni v težavah, ker Bobinac (kot na primer vodilni v Muri) ne bi upošteval "pravil": navsezadnje je razvijal nove blagovne znamke, se usmerjal v kupce višjega cenovnega razreda in prevzemal konkurente, četudi domnevno predrago ali ob napačnem času. Bobincu se je, tako je vsaj videti, zalomilo zaradi "podrobnosti", ki so jih njegovi predhodniki očitno obvladovali bolje: plačnih nesorazmerij, odtujenosti uprave od proizvodnje, nejasnih sinergij med matičnimi in prevzetimi podjetji, pomanjkanja odločnosti pri vlečenju neprijetnih potez ...
Dogajanje v Gorenju, paradnem konju našega gospodarstva, je simbolni kazalec, da je v Sloveniji, domnevno socialni državi, kjer plače v največjih tovarnah ne zadoščajo za preživetje, nekaj hudo narobe. Gorenje bi se lahko že zdavnaj "zgodilo" v Swatyju, Preventu, Intereuropi, IUV, MIP ali kateri od medijskih hiš. Če menedžerji, ki med krizo v vilah sredi Ljubljane srkajo koktajle, res mislijo, da jim bo delavstvo, ki je že preživelo krizo v začetku devetdesetih, brezpogojno stalo ob strani tudi tokrat, so vredni manj kot manšetni gumbi na njihovih srajcah. Če so elite res ogledalo družbe, slovenska šele prihaja v krizo.
