Ko je laburistični premier Keir Starmer v parlamentu razlagal, kaj vse dobrega ponastavitev odnosov z EU prinaša Britaniji (cenejša živila in njihov večji izbor, nova delovna mesta, drastično zmanjšanje papirologije za uvoznike in izvoznike, izmenjava mladih, ki bodo lahko spet do dve leti, z možnostjo enoletnega podaljšanja, živeli, študirali in delali, britanski v EU in evropski v Britaniji, hitrejši prestop meja v EU za britanske počitnikarje in druge, ki bodo lahko spet uporabljali vratca za elektronske potne liste …), je trdil, da bo ta sporazum »rešil Britanijo pred polemikami iz preteklosti, jo preusmeril v prihodnost in pokazal, da se Britanija vrača na svetovno sceno« (ne sodeč po »nul points«, kolikor so britanske zastopnice na Evroviziji dobile od občinstva v Evropi, Izraelu in Avstraliji).
So Britanci res siti brexitskega pričkanja? Vodja in poslanec evrofobne desničarske stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage ne, enako njegovi navijači, ki imajo brexit za veroizpoved predvsem zaradi fanatične nastrojenosti proti vsem oblikam priseljevanja (zakonitega, nezakonitega, ekonomskega, begunskega, azilantskega, posebej nebelskih in nekristjanov). Za Starmerja je sporazum rezultat pragmatizma in realizma, za Faragea izdaja.
Odziv aktualne voditeljice konservativcev Kemi Badenoch, hčerke bogatih visoko izobraženih priseljencev iz Nigerije, je bil zelo podoben »faraževskim«. Starmer naj Britanije ne bi pomikal naprej, ampak vlekel, potihem sramotno in zavestno, nazaj v EU. Starmerju ta vročekrvna brexitarka in nasprotnica priseljevanja očita, da ga je EU žejnega prepeljala čez vodo. Nerazumno je, da se brexitarji najbolj razburjajo zaradi »vdaje« zahtevi o podaljšanju ribolovnih pravic EU v britanskih ozemeljskih vodah do leta 2038, saj ribolov prinaša samo 0,3 odstotka britanskemu BDP. Starmer naj bi se vdal zahtevi o sprejetju švicarskega modela nekakšnega pridruženega članstva, zaradi katerega bo morala Velika Britanija v blagajno EU letno prispevati še neznano vsoto denarja. To naj bi bil pogoj za vse drugo, posebno sodelovanje britanskih orožarskih podjetij v sklepanju pogodb s skladom EU za dodatno oboroževanje (potrebno zaradi Putinovih groženj z Vzhoda in Trumpove nepredvidljivosti ter ohladitve do sodelovanja pri obrambi Evrope z Zahoda), v katerem leži 150 milijard evrov. Brexitarji vpijejo, da se Britanija vrača v orbito EU, da bo spet nesuvereno sledila njenim pravilom in predpisom. Tudi nekdanji brexitski prvoborec Boris Johnson je moral pristaviti svoj piskrček. Starmerju je pripisal »vdajništvo« in popolno namerno izdajo brexita. Najbolj mu gre v nos pristanek na program izmenjave mladih. Johnson trdi, da je Starmer do 80 milijonom mladih Evropejcev odprl vrata za naselitev na Otoku. »Preprosto povedano, nategnili so nas, nam lagali in nas potolkli, nam izpraznili drobovje, odstranili kožo in nas skuhali, kot bi bili slanik,« je filozofiral Johnson.
Brexitskim vojnam ni videti ne konca ne kraja, čeprav brexit hvali samo še enajst od tridesetih odstotkov Otočanov, ki še vedno mislijo, da je prav, da je Britanija zapustila EU. So pa najglasnejši in »faražisti«, ki bi sprožili vstajo, če bi si Starmer upal narediti nekaj najbolj logičnega: razpisati nov referendum, ker se sedemdeset odstotkov Otočanov zaveda, da brexit Britanija drago plačuje. Brez brexita bi bil britanski letni BDP danes štiri odstotke višji. Morda ne zveni veliko, če ne vemo, da je vsak odstotek vreden dobrih 30 milijard evrov. Žal na Otoku prej kot geslo ameriških volitev pred 33 leti »Za ekonomijo gre, bedak!« velja neizrečeno geslo, ki ostaja bavbav otoških politikov: »Za brexit gre, bedak!«
