Glavnemu vladnemu pogajalcu Petru Pogačarju je uspelo doseči za vlado zelo ugoden kompromis. Čeprav so sindikati po propadlem dogovoru s Cerarjevo vlado vstopili v pogajanja z dodatnimi zahtevami in jih podkrepili še z grožnjo stavk, dogovor ne odstopa bistveno od tistega iz letošnjega marca. Dodatni izdatki proračuna bodo sicer višji za okoli 300 milijonov evrov, vendar pa bo obenem vlada s podaljšanjem zamrznitve izplačevanja delovne uspešnosti do julija 2020 in trajno prestavitvijo izplačila napredovanj z aprila na december prihranila 230 milijonov evrov.
Z izkupičkom so lahko zadovoljni tudi sindikati. Res je, da so želeli več in da se jim ni uspelo dogovoriti o postopni kompenzaciji 8-odstotnega znižanja plač iz zloglasnega Zujfa. Po drugi strani pa so prvotno ponudbo Šarčeve vlade zvišali za okoli 70 milijonov evrov, hkrati pa nekoliko pospešili dinamiko izplačil. Sindikatom je v pogajanjih uspelo zaposlenim do 26. plačnega razreda dvigniti osnovne plače še za en plačni razred ter zagotoviti splošno zvišanje plač preostalim za dva oziroma tri plačne razrede. Zdravstvena sindikata sta izpogajala dodaten plačni razred za medicinske sestre ter višje dodatke za nočno delo, delo ob nedeljah, praznikih in za deljeni delovni čas, Sviz pa izplačilo dodatnih 208 evrov bruto za zaposlene z minimalno plačo, ki ga bodo prejeli še letos. Pri vsem tem so pogajalske skupine sindikatov tokrat zlasti zaradi časovne stiske pokazale več modrosti in v nasprotju z marcem niso oporekale druga drugi in blokirale dogovora.
Čeprav bi lahko rekli, da je volk sit in koza cela, pa to ne drži povsem. Tudi ta pogajanja so namreč pokazala, da tako imenovani enotni plačni sistem še zdaleč ni ne enoten ne enakopraven. Največ so si znova izborili močnejši sindikati z večjim številom članstva, ki so zaradi sposobnosti organiziranja učinkovitih stavk izsilili ločena pogajanja. Če je predlani to uspelo policistom in lani zdravnikom, je letos šolnikom.
Zvišanje plač v izobraževanju je zaradi njihovega zaostajanja za plačami zdravnikov in državnih uradnikov sicer upravičeno, vendar pa je zgolj posledica prejšnjih ločenih dvigov in ne kakšnega skupnega dogovora. In če je dvig plač zdravnikov ustvaril anomalijo v primerjavi s šolniki in medicinskimi sestrami, bi po logiki seveda lahko sklepali, da bodo tudi novi parcialni dvigi povzročili enako glede na druge plačne skupine. Podobno tekmovanje kot med šolniki in zdravniki obstaja tudi med policisti in drugimi uniformiranimi poklici. Policisti so prepričani, da so za dva plačna razreda več vredni kot vojaki, pazniki in cariniki, s čimer se slednji ne strinjajo, to pa posledično pomeni, da bo vsak nov dvig za seboj potegnil tudi novo nezadovoljstvo in spet nove zahteve – najprej pri drugih uniformiranih poklicih, potem pa še pri vseh drugih.
Načelo enotnega plačnega sistema »enako plačilo za primerljivo delo« je v teoriji morda ustrezno, a se v praksi ne izide. Sistem sloni predvsem na stopnji izobrazbe in avtomatičnem napredovanju, ne upošteva pa dovolj pogojev dela ne kadrovskih potreb, kaj šele izzivov na spreminjajočem se trgu dela. Če se želi vlada končno vendarle posvetiti izboljšanju učinkovitosti javnega sektorja in ne zgolj vsakoletnemu gašenju požarov, mora iskreno priznati, da sistem, v katerem je vsak sindikat talec drugih, ne prinaša drugega kot težave. Kako ga popraviti ali nadomestiti, je seveda vprašanje, ki pa za toliko univerzitetno izobraženih glav vendarle ne bi smelo biti pretežko.
