Parlamentarne volitve 2022 so devete po vrsti oziroma desete, če upoštevamo prve prave po demokratičnih standardih izvedene volitve, ki so potekale še v nekdanji državi Jugoslaviji. Prav te je treba omeniti, ne le zato, ker so bile prve s pestro strankarsko ponudbo, ampak tudi zaradi takratnih pričakovanj po padcu berlinskega zidu, obetov demokratizacije in perspektiv evropskih povezav.
Pred začetkom letošnje volilne kampanje je v zraku čutiti visoko stopnjo politične napetosti. Večjo kot običajno in razlogov za to je več. Parlamentarne volitve 2022 bodo posebne tudi zaradi okoliščin, v katerih se je znašla Slovenija po 30 letih. Zaradi naravnega cikla življenja in smrti bodo na neki način tudi generacijske volitve. Ljudje, ki so pred tremi desetletji zlili svoja pričakovanja v politično moč posameznih političnih strank, so ali že pokojni ali pa so ostareli in pri upravljanju države nimajo večje teže. Že nekaj let, letos pa je to še posebno očitno, prihajajo v prve vrste ljudje, ki nimajo osebne izkušnje z dogodki pred 30 leti in ki so se politično formirali v prvih dveh desetletjih samostojne Slovenije. Nekateri pa šele pred kratkim, kar smo lahko spremljali na lanskoletnem referendumu o zakonu o vodah. Zato bodo letošnje volitve manifest generacije ljudi, ki ne želijo biti obremenjeni s preteklostjo, ki so odrasli v samostojni državi. To bo manifest generacije, ki je prehodila tranzicijsko pot mlade države od začetkov do vstopa v Evropsko unijo, kar je predstavljalo etapni cilj teženj slovenskega naroda, izražen na plebiscitu. In ključno, tokratne volitve bodo manifest ljudi, ki so odraščali v državi, ki je kljub številnim napakam in težavam vendarle ohranjala nizko stopnjo socialne neenakosti, razvijala javne sisteme od šolstva do zdravstva, omogočala zadovoljivo ekonomsko stabilnost ter gradila na vrednotah demokracije, tolerance in spodobnosti.
Višja stopnja politične napetosti od običajne, ki jo lahko vsak dan zaznavamo v raziskavah javnega mnenja, rednih protestih, izjavah in aktivnostih civilne družbe, je neposredno povezana s kultom osebnosti, ki so ga zgradili v SDS okoli politične osebnosti Janeza Janše. Zgolj ošvrk sporočil uradnih vladnih profilov na družbenih omrežjih razkrije, kako absurden postane politik, ki trideset let kopiči moč najprej v lastni stranki, nato pa na ravni države. Kult osebnosti, ki si domišlja, da bo odigrala ključno vlogo tudi v kontekstu vojne v Ukrajini, je zgolj tragična opazka. Zato bodo letošnje volitve ne le volitve nove generacije, ne le volitve generacije, ki se je formirala v samostojni Sloveniji, ne le volitve generacije, ki ne pozna nič drugega kot svobodo in demokracijo, Evropo brez meja in ekonomsko prosperiteto – letošnje volitve bodo vse to in še več, ker bodo tudi izbira med dvema tipoma politike: avtokratičnim modelom vodenja politike na eni strani in na drugi demokratičnimi silami, ki oblikujejo tudi zavezništvo s civilno družbo. Za družbe, kjer se sistematično napadajo mediji, zlasti javni medijski servis, ostro blati in naskakuje civilna družba ter zlorabljajo državne institucije za lastno promocijo, ni mogoče reči, da so na pravi poti. Zaradi vsega tega ni pretirano, če ugotovimo, da smo kot volilci, država in nacija pred podobnimi odločitvami in preizkušnjami kot pred tremi desetletji na prvih demokratičnih volitvah. Letošnje volitve ne bodo običajne volitve, ki si sledijo v ritmu ritualov demokratičnih postopkov, ampak bi lahko predstavljale temelj za bodoče desetletje razvoja. In ker je pred letošnjimi volitvami veliko govora o volilni udeležbi, spomnimo, da se je prvih demokratičnih volitev udeležilo 83,5 odstotka volilcev.
