Prve volitve v demokratičnih pogojih so potekale še po socialistični zakonodaji, zato je bilo po razpadanju Demosa po osamosvojitvi v pripravah na prve volitve v državni zbor leta 1992 prvovrstno politično vprašanje, kako voljo ljudstva na volitvah preslikati v devetdesetčlanski parlament. Tedanji minister za pravosodje Miha Kozinc se spominja, da je zakon o oblikovanju volilnih enot nastajal v posebnih okoliščinah različnih interesov in želja poslancev, političnih strank in lokalnih skupnosti. Na teritorij Slovenije je bil skozi optiko različnih želja zarisan vzorec leopardje kože, ki, kot je to opisal Kozinc, spominjajo na večje in manjše madeže.
Državni svet je prepričal ustavne sodnike, da so volilni okraji, kakršni so bili oblikovani pred 26 leti, madež na podobi slovenske demokracije. Ustavni sodnik Klemen Jaklič je šel v kritiki neenakosti posameznega volilnega glasu zaradi različno velikih volilnih okrajev najdlje, verjetno predaleč, ker je pod vprašaj postavil vse dosedanje sestave državnega zbora. Če bi nadaljevali po tej logiki razumevanja posledic, ki da jih povzročajo velike razlike med volilnimi okraji, bi prišli do absurdne situacije, da v državi nimamo legitimne zakonodaje, ki so jo sprejemali poslanci, pa tudi vse dosedanje sestave ustavnih sodišč, ker ustavne sodnike potrjuje državni zbor.
Na prvi pogled se zdi, da je ustavno sodišče pri kritični presoji volilnega sistema naredilo le polovico koraka. V minulih letih in desetletjih se je o prevajanju volilnih glasov v mandate poslancev odločalo celo na referendumu, ko je bilo na mizi vprašanje večinskega volilnega sistema, pa je parlament proporcionalni volilni sistem povzdignil v ustavno kategorijo. Takrat so v ustavo zapisali, da morajo imeti volilci prevladujoč vpliv in s tem so se tokrat ukvarjali tudi ustavni sodniki. Večina je presodila, da obstoječi model omogoča prevladujoč vpliv volilcev na določitev poslanskih mandatov, a se v to materijo podrobneje niso spuščali, ker da je to tema za zakonodajalca. Predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat v ločenem pritrdilnem mnenju namigne, da obstaja več različic proporcionalnega volilnega sistema, ko eni bolj, drugi pa manj dosledno delijo mandate poslancev, kjer imajo volilci odločilen vpliv. Sovdatova jim nato še prišepne, da imajo v tem primeru škarje in platno v rokah poslanci.
A ker politična elita doslej ni zmogla narediti nobenega koraka v smeri poenostavitve volilnega sistema, ki bi bil bolj pregleden in logičen slovenskemu volilcu, predvsem pa omogočil večjo personalizacijo volitev, je ustavno sodišče z razveljavitvijo 4. člena zakona o volilnih enotah odprlo pandorino skrinjico, v katero politika ni želela poseči – zaradi delitve političnega plena ali katerih drugih interesov. Ustavno sodišče je z minimalnim posegom na področju risanja volilnih okrajev prisililo slovensko politiko k delovanju. Za odpravo neustavnosti imajo na voljo dve leti, bi pa bilo priporočljivo, da se v koaliciji in opoziciji poenotijo pri stališču, da bi bilo modro, če bi leto 2019 zaznamoval intenziven proces iskanja rešitev, ki bi izboljšale slovenski volilni sistem. Ker se političnim strankam doslej ni uspelo poenotiti glede ničesar, bi lahko bil minimalni kompromis točka, na katero so opozorili ustavni sodniki skoraj soglasno: volilni okraji kot taki so problematični. Politiki lahko začnejo risati nove vzorce na kožo Slovenije, lahko pa jih tudi ukinejo. Političnih pobud v to smer je bilo v preteklosti že precej in morda bo tokrat s pomočjo odločitve ustavnega sodišča tudi uspelo – da se izbriše madež s podobe slovenske demokracije.
