Bil je deževen poznojesenski dopoldan, ko je minister, pristojen za energetiko in od nedavnega tudi za podnebje, kot strela z jasnega presenetil z idejo, da »ne bi bilo nič narobe, če bi bil Petrol v večjem deležu v državni lasti«. V minulih letih so vodilni politiki v državi bolj ko ne utrjevali stališče, da je država slaba lastnica, zato se mora umakniti iz gospodarstva, in četudi nato v zasledovanju parcialnih strankarskih interesov po obvladovanju denarnega toka teh družb preko direktorskih in nadzornih stolčkov niso docela sledili temu, kar so trdili v javnosti, so s svojimi politikami vendarle ohranjali navidezen lastniški status quo. V izgubarskih in nestrateških naložbah je država svoje lastništvo slabila, drugje ga ni bistveno krepila. Nato pa je vlada Roberta Goloba z jasno izraženimi nacionalističnimi težnjami povzročila vihar v kanistru bencina.
Da bi te težnje tudi udejanjila, bo sicer potrebovala kaj več od zgolj namere, najmanj dobro voljo katerega od drugih lastnikov, ki bi bil pripravljen državi prodati svoj delež v največji slovenski naftni družbi. Do takrat (ne)posredno obvladuje slabo tretjino delnic največjega domačega naftnega trgovca. Ne glede na neprevladujoč upravljalski vpliv v tej družbi pa ima država nekaj, česar preostali delničarji nimajo: odločujoč vpliv na poslovanje Petrola. Prav s sproščanjem in vnovičnim reguliranjem cen naftnih derivatov se je državno razmerje s Petrolom resnično zapletlo.
Pred slabima dvema letoma je vlada Janeza Janše liberalizirala trg naftnih derivatov (morda, tega ne bomo nikoli zagotovo vedeli, tudi zaradi parcialnih interesov nekdanjega ministra delničarja, a to je že druga zgodba), nato pa poldrugo leto kasneje, kmalu po začetku ruske agresije na Ukrajino, cene znova regulirala. Premier Robert Golob je že pred nastopom funkcije povedal, da »trg očitno ne deluje in bo potrebna pametna regulacija«, kako si predstavlja to pametno regulacijo, pa ni razkril. Z liberalizacijo in regulacijo cen naftnih derivatov država ni neposredno posegala v upravljanje največje slovenske naftne družbe, toda ker ta družba obvladuje slabi dve tretjini trga, je vlada de facto temeljito posegla v njeno poslovanje. V njen core biznis. V Petrolu zaradi vladnih ukrepov ob rekordnih prihodkih zdaj tolčejo rekordno izgubo in zahtevajo odškodnino, vlada pa pravi, da za ukrepe svoje predhodnice ne bo odgovarjala. Četudi gre le za drugega vladnega predstavnika istega delničarja in iste države.
Ta kratek in pavšalen oris preteklega dogajanja, diametralno nasprotnih državnih idej o lastništvu in prav takih državnih ukrepov glede cen bencina, pravzaprav zgovorno ilustrira temeljni problem države ne zgolj v Petrolu, temveč v vsem državnem gospodarstvu. To je – politika. Prehitro spreminjajoča se politika. Povsem odveč so zato polemike o tem, ali je Petrol dejansko monopolist in ali lahko izkorišča prevladujoč tržni položaj (nedvomno ga lahko!) in kako bi morala država pred tem izkoriščanjem zaščititi državljane oziroma ali sploh ima pravico ščititi državljane na plečih družbe v večinski nedržavni lasti. Odveč zato, ker se mora država najprej odločiti, kakšen je smoter največje slovenske naftne družbe, ki obvladuje dve tretjini trga: naj bo kot največji in najmočnejši naftni trgovec v državi predvsem in najprej servis za državljane ali pa naj se obnaša kot vsaka druga nedržavna gospodarska družba na trgu in upravičeno sledi dobičku.
Dokler konsenza o tem vprašanju ni, ob odsotnosti dolgoročne strategije glede Petrolovega lastništva in vizije njegovega razvoja, ki bi ji vsi deležniki predvsem dosledno sledili, pa njegovo upravljanje in poslovanje ter odnos do še vedno največje lastnice (države) ne morejo biti drugačni, kot so: zmedeni.
