Župana je dobila še zadnja petina občin, kjer je tekma morala v drugi krog. Lokalne volitve so se tudi tokrat v večini občin končale brez presenečenj, v 51 je kandidiral zgolj en kandidat, v 114 je bil dovolj že prvi krog, včeraj sta se najboljša dva kandidata soočila v 47 občinah. Če pogledamo občine, kjer je bil potreben drugi krog, ugotovimo, da je med njimi veliko takih, kjer se aktualni župan ni potegoval za nov mandat. Spet se je torej izkazalo, da imajo aktualni župani na volitvah konkurenčno prednost. Njihova predvolilna kampanja lahko traja štiri leta, izdatno je podkrepljena z občinskimi sredstvi in kadri, medijsko je dobro pokrita, če pa slučajno ni, imajo vedno na voljo občinska glasila. Obstoječi župani imajo pred protikandidati pač tolikšno prednost, da se morajo samo svoji nesposobnosti zahvaliti, če jim na volitvah ne uspe osvojiti novega mandata.
Že župani, ki jim ni uspelo zmagati v prvem krogu, bi se morali zato krepko zamisliti, kje so ga lomili, za tiste, ki so izgubili v drugem krogu, pa je verjetno že zdavnaj napočil čas, da si poiščejo drugo službo in se v politiko ne vračajo. Presenečenje tokratnih volitev je gotovo gladek poraz celjskega župana Bojana Šrota, enega tistih večnih županov, za katerega se je zdelo, da se bo poslovil šele, ko se bo za to sam odločil. A v drugem krogu je odletelo še nekaj dolgoletnih županov (Bled, Ilirska Bistrica, Trebnje, Laško), kar kaže na to, da zna biti drugi krog zanje usoden. Ti porazi vlivajo kanček upanja v to, da je s spodobnim kandidatom in vsebinsko predvolilno kampanjo vendarle mogoče zmagati tudi proti vplivnemu omrežju, ki ga lahko v nekaj mandatih vzpostavijo župani.
Predstavljajte si: pet županov je na zadnjih volitvah večinoma že v prvem krogu osvojilo že svoj osmi mandat, kar potencialno pomeni 32 let vodenja občine. Podatek, po katerem si lahko zapomnimo tokratne (pa še kakšne prej) volitve, je gotovo tudi ta, da je bilo tokrat mogoče župan v Hodošu postati že s 95 glasovi, kar je najmanj med vsemi občinami. Ni pa Hodoš nobena posebnost, žepnih občin je ogromno, saj je več kot polovica od vseh 212 takih, ki imajo pet tisoč prebivalcev ali manj, v njih pa tako prebiva le šestina slovenskega prebivalstva.
Podatki pričajo o tem, da bi bila na mestu razprava o omejitvi županskih mandatov, na kar so nedavno opozorili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so pri nas spremljali potek lokalnih volitev. Po dveh, treh mandatih se nabor idej župana in njegove ekipe neizogibno krči, nenaslovljeni problemi pa kopičijo in zaostrujejo. Namesto razvojnih politik se začne vzdrževati status quo, vse bolj se sprejemajo všečne in preračunljive odločitve. Svet se tudi hitro spreminja in, kot še opozarjajo v Svetu Evrope, neomejeni županski mandati omejujejo možnosti mlajšim generacijam v politiki. To je bilo lepo videti tudi na tokratnih in prejšnjih volitvah, kajti ko so se umaknili »večni« župani, so občine prevzeli mlajši kadri in precej se jih je tako dobro izkazalo, da so na tokratnih volitvah zmagali že v prvem krogu ali pa sploh niso imeli protikandidata.
Drugi problem so majhne, napol invalidne občine, ki ne pomenijo samo velike potrate denarja, ampak so tudi z razvojnega vidika slepo črevo države. Pričakovati, da bi postopoma prišlo do njihovega združevanja, je iluzorno, zato bi morali končno resno zagristi v projekt pokrajin, ki bi vsaj deloma ublažile učinke razdrobljenosti in partikularnih interesov pogosto zelo posebnih županov.
