Tudi zaradi stolpnic, ki bodo zrasle v njegovi okolici od Masarykove do Dunajske in naprej vse do križišča z Linhartovo. Večina stolpnic, ki so že ali pa šele bodo zgrajene na tem območju, je delo tujih investitorjev: slovaških, madžarskih, srbskih in v primeru zadnjih načrtovanih stolpnic ob Gospodarskem razstavišču turških. Čeprav investicije prinašajo kapital in razvoj, pa vedno ostaja dvom, ali projekti res sledijo potrebam mesta ali predvsem interesom investitorjev.
Pri večini dosedanjih projektov na območju javnost sicer ni imela večjih pripomb, saj je šlo za del mesta, kjer tako rekoč ni prebivalcev. Ob zadnji predstavitvi dopolnjenega osnutka odloka o OPPN 16 Baragovo semenišče in Gospodarsko razstavišče pa se je izkazalo, da se poraja velik razkorak med željami kapitalskih investitorjev in tam bivajočimi meščani. Načrtovani stolpnici ob Dunajski cesti, v katerih naj bi bili hotel in stanovanja, sta z vidika investitorjev in občine logičen korak v smeri urbanega razvoja. Za vsakdanjo izkušnjo ljudi, ki tam živijo, pa tovrsten razvoj ni samoumevno dobrodošel. Njihovi pomisleki niso a priori naravnani proti visokim stavbam, temveč so zelo konkretni: parkiranje, promet, dostop do zelenih površin in osončenje stanovanj.
V primeru projekta kvart Baragovo semenišče pa so odprli tudi vprašanje javnega interesa. Mesto bo glede na razpoložljivo dokumentacijo v infrastrukturo projekta vložilo slabih 18 milijonov evrov, zasebni investitorji pa bodo za ureditev prometnih povezav in vse drugo, kar sodi zraven, prispevali le milijon. Kot so na javni razgrnitvi opozorili prebivalci, bo to infrastruktura za stolpnici in hotel, se pravi za kvadraturo investitorja in manj za prebivalce, ki tam že bivajo. »Projekt predstavlja klasičen primer asimetričnega javno-zasebnega partnerstva, pri katerem davkoplačevalci nosijo ogromno večino infrastrukturnega bremena, zasebni investitorji pa požanjejo največjo dodano vrednost,« so prepričani prebivalci, zbrani na javni razgrnitvi.
Vprašanje ni, ali Ljubljana potrebuje razvoj tudi v smeri visokih stolpnic, temveč komu je ta razvoj v resnici namenjen. Investitorji operirajo z dolgoročnimi donosi, atraktivnostjo lokacije in globalnimi trendi urbanega bivanja, medtem ko prebivalci razmišljajo, ali bo otrok imel kje varno prečkati cesto, ali bo še mogoče parkirati pred blokom, ali bo sonce še vedno doseglo kuhinjsko mizo. Ti dve perspektivi nista nujno nezdružljivi, vendar zahtevata aktivno posredovanje mestne politike, ki mora delovati kot uravnotežen mediator, ne pa kot tiha podpornica izključno kapitalskih interesov. Dosedanja praksa v Ljubljani pa pogosto kaže, da se dialog z javnostjo zgodi prepozno, ko so ključne odločitve že sprejete, razgrnitve pa služijo bolj formalnosti kot dejanskemu vključevanju meščanov. To ustvarja občutek izključenosti in nezaupanja, kar se nato manifestira v odporu proti projektom kot takim, ne glede na njihove potencialne prednosti. V tem smislu problem stolpnic ni nujno njihova višina, temveč proces, skozi katerega nastajajo. Županstvo bo moralo slej ko prej dokazati, da zna razvoj usklajevati s kakovostjo bivanja meščanov in da višina stavb ni zgolj domena investitorjev. V nasprotnem primeru bodo stolpnice ostale simbol kapitalskega vložka, ki se ne meni za ljudi, ki ob njem živijo.