Režiser Zvone Šedlbauer in scenograf Žarko Vrezec sta se odločila za prvo, varnejšo možnost in tako se v tem realističnem, a seveda pomanjšanem ateljeju s pomanjšanimi "Rothkovimi" slikami začne odnos med mojstrom Rothkom (Gregor Baković) in vajencem Kenom (Saša Tabaković).
Rothko, muhav, bistroumen in avtoritaren slikar na vrhuncu slave, mladeniča poučuje o vsem, o obrtnih tehnikalijah in o tem, kaj je slika in kaj slikarstvo, kaj všečnost in kaj tisto pomembno v umetnosti, kaj je vloga slikarja in kaj gledalca, ki ga slika "objame", a zaživi šele z njegovo pomočjo. Slikarjeva govorica je govorica nekoga, ki umetnost (še) razume kot usodno zavezanost, kot sporočanje najbolj bistvenega, nietzschejansko tragičnega o človekovem obstoju in ki črpa iz temeljitega poznavanja preteklosti, s katero hkrati prelamlja. Bakovićev Rothko strastno, gnevno, prizadeto ali zafrkljivo pojasnjuje težave in zablode o nefiguralnem slikarstvu, Kena pa razume kot nekakšnega glasnika teh zablod, zato ga hkrati poučuje in ponižuje. Njegova neznosna zagledanost vase in brezbrižnost se zgosti v prizoru, ko mu Ken pretresen pripoveduje o umoru staršev, Rothko pa med poslušanjem mirno prežvekuje malico.
Postopoma pa se ta medgeneracijski boj začne dialektično spreminjati, podrejeni se vse bolj vzpostavlja (Tabaković se zelo dobro premešča iz podrejene v uporniško lego in nazaj) in vladar se je vse bolj prisiljen pojasnjevati, se samospraševati, se braniti - zdaj se celo njegova poprejšnja brezbrižnost kaže le kot obramba pred bolečinami drugih, ker je tako neskončno zapreden v svoje. Baković te izbruhe stisk opremi z nekakšnim pogrkavajočim lovljenjem sape, ki ga dela nebogljenega, neprijetnega in komičnega hkrati.
Rothko zaradi Kenovih dvomov v dostojnost prodaje slik za snobovsko restavracijo svojo odločitev celo prikliče, toda to je hkrati tudi točka, ko ga mora nagnati: od tu naprej mora golič leteti sam, prost vpliva mojstra, prost navezanosti nanj, prost Očeta in lastnih otroških travm. In Oče? Je zmožen drugačne poti kot drsenja h koncu? Odrski Rothko je v zadnjem prizoru roke potopil v rdečo, realni Rothko je na koncu naredil samomor, zelo rdeč, prerezal si je žile.
Rdeča je zelo kvalitetna, dobro režirana in dobro odigrana intelektualna drama, ki jih na naših odrih manjka in ki odpira številna tudi danes relevantna vprašanja umetnosti: menjava generacij, kjer mora vsaka "ubiti" svojo predhodnico, a sama v starosti noči "umreti" (Rothko je ponosen, da je njegova generacija uničila kubiste, in zgrožen, ko ga povozi pop art), motivi in status umetnika (mora umetnik stradati, da bi bil umetnik?) ter njegovo razumevanje lastnega umetniškega dela; je to dovolj močno, da spremeni restavracijo v kapelo, ali tako občutljivo, da ga uničijo slabe galerije in slabi gledalci?
Ravno v slikarjevem pojasnjevanju občutljivosti slike in skorajda metafizične moči barvnih nanosov, njihove globine, valovanja in sporočilnosti pa se po mojem pokaže past veristične scenografije predstave, ki bi se morala odreči vsaj pleskarskim kopijam njegovih slik. Zaradi teh jupol približkov so njegova pojasnila o globini in tragediji, ki jo izražajo barve in njihovo valovanje, brez temelja, saj gledamo točno to, kar Rothko črti: (odrsko) dekoracijo. Zato sta tudi igralca najboljša, kadar gledata v imaginarno platno v smeri gledalcev.
