Leta 2016, deset let po tistem, ko je tovarna Rog postala skvot, je vanjo prišel bager in med tem, ko so ljudje branili svoj prostor, postal rožnate barve. V desetletju se zgodi veliko. In v Rogu se je dogajalo veliko. Razmahnila se je kulturna dejavnost, filozofi so prirejali debatne večere, izkoriščeni delavci so našli svoj prostor opolnomočenja, prav tako izbrisani, v zadnjih letih tudi begunci. Uporabniki še naprej prirejajo zabave, najrazličnejše dogodke, vzpostavljajo kreativni in politični prostor, v katerem lahko izmenjujejo ideje… V tovarni se je dogajalo in se še vedno dogaja marsikaj. Vzpostavilo se je socialno okolje, ki ga upravlja rogovska skupščina, vanj pa lahko vstopi kdor koli. V tovarno Rog pridejo tudi tisti, ki jih družba noče videti, ki kam drugam ne morejo iti ali se kje drugje ne znajdejo. Med njimi so brezdomci, travmatizirani ljudje, brezposelni, revni, odvisniki, razni problematični tipi in neutolažljivi sanjači… Seveda prihaja do težav, tudi incidentov, ki pa so v resnici vpitje v nebo: »Tudi mi obstajamo!«
Ne gre si zatiskati oči. Rog je marsikaj in je tudi geto. Vzpostavili so ga ljudje, ki ne sprejemajo krivičnih družbenih norm in jih želijo spremeniti ali vsaj živeti v nasprotju z njimi. Kdo je potem odgovoren za požar, ki ga povzroči neodgovoren, nemara travmatiziran posameznik? Le posameznik sam ali tudi oblast, ki je tovarno prepuščala propadanju, in skupnost, ki upravlja dogajanje za okrušenimi zidovi? O tovrstni odgovornosti ne na eni ne na drugi strani ni dovolj razmišljanja. Ni samorefleksije, ki bi bila nujno potrebna, če bi želeli zasuti prepad med njima. Glede na dosedanje dogodke ni pričakovati, da se bo to spremenilo. Čeprav bi bil najboljši dogovor, je težko verjeti, da bo do njega prišlo, kajti dialoga že dolgo ni več. Tako je problematika Roga zreducirana na pravno vprašanje, čeprav v resnici močno presega paragrafe, kajti je tudi vprašanje, kako mislimo družbo in življenje. Najslabše pa je, če ne mislimo ničesar.
Ni težko predvideti, da bo šel razplet po pravni poti in da bo imelo odločilno besedo sodišče, kjer gredo pravde h koncu, bolje pa kaže občini, ki bo prej ali slej dobila vse lastniške tožbe. Lahko si je zamisliti, da bo spet prišel bager, da se bodo ljudje spet upirali, da bo spet prišlo do neljubih dogodkov in da se bo spet pojavilo vprašanje, kdo je odgovoren zanje.
Kaj se bo zgodilo po tem, je precej težje predvideti. Jasno je le, da vsi prebivalci, tudi tisti, ki nasprotujejo oblasti in družbenim normam, potrebujejo svoje kreativno okolje, prav tako kakor je jasno, da mora biti to čim bolj varno za uporabnike. Kdo in kako bo oba pogoja zagotovil, je vprašanje, na katerega ta trenutek nima odgovora nihče. Vprašanje je, ali ga sploh kdo skuša najti.
Ob tem je treba podčrtati, da so v vsej zgodbi bistveni ljudje. Družba, ki jim ne zagotovi prostora pod soncem, ne more biti uspešna. Pa naj bo to v Rogu ali kje drugje. Na tej točki se dolžnost spraševanja o odgovornosti prevesi na stran nosilcev oblasti.
