Na to opozarja tudi mednarodna primerjava. Po IMD World Competitiveness Yearbook 2026 je Slovenija po skupni konkurenčnosti na 49. mestu med 70 gospodarstvi, pri kazalniku »foreign highly-skilled personnel«, ki meri privlačnost države za tuje visoko usposobljene kadre, pa je šele 68. od 70 držav.
Tudi dejanski podatki kažejo podobno sliko. Po podatkih Statističnega urada RS ima med priseljenci iz držav zunaj EU terciarno izobrazbo le okoli 13,5 odstotka ljudi, kar je precej manj od povprečja Evropske unije. Zavod RS za zaposlovanje medtem ugotavlja, da tuji delavci predstavljajo vse pomembnejši del slovenske delovne sile, največ pa jih prihaja v gradbeništvo, promet, logistiko, proizvodnjo in gostinstvo.
To pomeni, da Slovenija predvsem zapolnjuje primanjkljaj v poklicih z nižjo in srednjo zahtevnostjo, precej manj pa uspeva privabljati raziskovalce, razvojne inženirje, zdravnike, strokovnjake za informacijsko tehnologijo, umetno inteligenco in druge profile, ki odločilno vplivajo na produktivnost in tehnološki razvoj.
Razlogov za to je več. Plače za vrhunske strokovnjake so praviloma nižje kot v Avstriji, Nemčiji ali Švici, dodatno konkurenčnost zmanjšujeta razmeroma visoka davčna obremenitev bolje plačanega dela in majhen trg z omejenimi kariernimi možnostmi. Večina delodajalcev poleg strokovnih kompetenc še vedno pričakuje tudi znanje slovenskega jezika, kar omejuje dostop do širšega bazena kandidatov iz tujine. Svoje prispevajo še dolgotrajni postopki za pridobivanje dovoljenj za delo in prebivanje ter vse dražje stanovanjske razmere, predvsem v Ljubljani.
Zanimivo in nespodbudno je tudi, da je kar 43 odstotkov terciarno izobraženih tujih državljanov v Sloveniji zaposlenih v poklicih, za katere je zahtevana največ srednješolska izobrazba. Slovenija torej nima samo težav s privabljanjem visoko izobraženih, ampak tudi z uporabo znanja tistih, ki so že tukaj, opozarjajo strokovnjaki.
Posledice sedanje strukture priseljevanja so dolgoročne. Manj kvalificirani delavci so za slovensko gospodarstvo nujni, vendar sami po sebi ne morejo zagotoviti hitrejše rasti produktivnosti in dodane vrednosti. Brez vrhunskih strokovnjakov je manj raziskav, manj inovacij, manj visokotehnoloških naložb in počasnejša rast plač.
Slovenija po oceni stroke potrebuje celovito politiko razvoja, privabljanja in zadrževanja talentov, ki ne bi bila omejena samo na hitrejše izdajanje dovoljenj. Država bi morala ustvariti konkurenčnejše pogoje za visokokvalificirano delo, poenostaviti postopke zaposlovanja strokovnjakov iz tujine ter okrepiti vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije. Delodajalci pa bodo morali poleg konkurenčnih plač ponuditi tudi boljše možnosti strokovnega razvoja in bolj stimulativno delovno okolje.
Slovenija ima številne prednosti – varnost, kakovostno življenjsko okolje in dobro izobraženo domačo delovno silo. Toda to očitno ne zadošča. Podatek o 68. mestu na IMD-jevem kazalniku je opozorilo, da bo morala država ob vse večjem pomanjkanju delovne sile več pozornosti nameniti ne le številu priseljencev, temveč predvsem njihovi izobrazbeni in strokovni strukturi. Prav od tega bo v veliki meri odvisna prihodnja konkurenčnost slovenskega gospodarstva.