Za vse enak obvezni zdravstveni prispevek ni optimalna možnost, je lanskega novembra priznavala ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Naklonjena je proporcionalnosti, ki bi upoštevala posameznikove dohodke, je zagotavljala. Po enoletnem premlevanju so v resorju, ki ga vodi, prišli do nasprotnih zaključkov, kot si jih je bilo mogoče obetati ob njenem prihodu na ministrsko mesto.
Še pred kratkim so se hvalili s prizadevanji, da bi obvezni prispevek nadomestili s pravičnejšo in bolj progresivno obliko. V takem primeru bi bila višina prispevka odvisna od višine dohodkov posameznika, spremembo bi lahko uveljavili s 1. januarjem 2025, so nakazali v odgovoru na vprašanje Mihe Kordiša, poslanca, ki so mu ta teden v svetu Levice zamrznili članstvo v stranki. Danes je že jasno, da se je ministrstvo sprenevedalo. Iz zadnjih pojasnil je mogoče sklepati tudi, da so zamisli o proporcionalnem plačevanju na poti v predal, če tam že ne ležijo.
Vse to ne pomeni, da je bilo ukinjanje nekdanjega dopolnilnega zavarovanja odveč. Nasprotno, nadomeščanje s primernejšo ureditvijo bi bilo nujno že zdavnaj. Težava je bila v načinu. Golobova vlada se je tega zahtevnega podviga lotila neverjetno diletantsko. Še pred posegom v temeljno zakonodajo je ob napovedi podražitev omejila premije dopolnilnega zavarovanja. V obdobju pred njegovo ukinitvijo in po njej se je še najbolj podrobno ukvarjala s pravno podlago za milijonske odškodnine zavarovalnicam. Nadomeščanje obveznega prispevka s pravičnejšo rešitvijo je bilo le navidezna prioriteta, je razvidno iz celoletnega mencanja vpletenih.
Reformne poskuse s figo v žepu so prebivalci opazovali že v preteklih mandatih. V vladah vseh odtenkov so zadržki na dan vedno znova privreli v primeru premožnejših prebivalcev, ki za zdravstvo glede na svoje dohodke prispevajo nesorazmerno malo. Vlada Roberta Goloba jih je z obveznim prispevkom še nekoliko razbremenila. Navidezno nevtralna določba bolj prizadene ljudi s slabšim premoženjskim stanjem, na primer upokojence z najnižjimi pokojninami, je poleti opozarjal zagovornik načela enakosti. Svarila o diskriminaciji najranljivejših so bila doslej dosledno preslišana.
Tudi pričakovanja, da bodo v zdravstvu manjkajoča sredstva že nekako privarčevali, če ne v zdravstveni blagajni, pa v bolnišnicah, v slovenskem prostoru niso kaj posebno novega. Pred dobrim desetletjem so v kombinaciji s slabo izračunanimi posledicami plačne reforme in gospodarsko krizo zakuhala strahoten kaos v zdravstvenem sistemu. Umirile so ga šele izdatne finančne injekcije, delovanje bolnišnic so potem še nekaj časa usmerjale sanacijske ekipe.
Aktualne vladne stranke so se v koalicijski pogodbi zavezale celoviti prenovi financiranja zdravstvenega sistema do konca leta 2024, ukinitvi nepravičnega dopolnilnega zavarovanja in zagotavljanju primernega obsega javnih sredstev. Za zdaj so v koaliciji poskrbeli le za zamenjavo nekdanjih premij z nepravičnim obveznim prispevkom. Če se bodo v vladi na koncu odpovedali upoštevanju posameznikovih dohodkov, bo njen reformni poskus še ena zapravljena priložnost, da bi ravnali bolje.
