Imeti pošteno sojenje v državi je po navedbah Amnesty International praktično nemogoče. Talibanski režim preganja in v zapore meče drugače misleče, ki si upajo spregovoriti. Najmanj polovica od približno štiridesetih milijonov prebivalcev je ekonomsko ogrožena in odvisna od pomoči. Varnost v državi pa je po navedbah poznavalcev zdaj večja oziroma jo navzlic dejavnostim uporniških in terorističnih skupin ter konfliktu s Pakistanom tako vsaj dojemajo prebivalci, ker so tam zadnjega pol stoletja pač divjale državljanske vojne in potekala tuja posredovanja.
Takšna je torej slika države pet let po vrnitvi talibanov na oblast. In ta slika ni samo odgovor na vprašanje, ki so si ga pred petimi leti po umiku tujih vojsk z ameriško na čelu postavljali v mednarodni skupnosti, namreč: ali bodo talibani 2.0 morda manj skrajni in resno mislijo z namigi o bolj tolerantni družbi ter o manj radikalnem izvajanju svojih nazorskih prepričanj. Ta slika je po petih letih tudi že utrjena in trajna politična in družbena realnost, ki se bo vse težje spremenila.
Ravnanje talibanskega režima naj bi bilo za mednarodno skupnost nesprejemljivo. Posamezniki so pod sankcijami, njegovega voditelja in vrhovnega sodnika išče mednarodno kazensko sodišče. Uradnih političnih stikov z režimom naj ne bi bilo, ker ga nobena država razen Rusije ne priznava. Toda to ne pomeni, da so talibani izolirani od sveta. V regiji imajo mnoge države stike s Kabulom in Kandaharjem, ker jim to narekuje regijska strategija. Na političnem zemljevidu nočejo gledati črne luknje ali pa nočejo, da jih tako ali drugače prehitijo druge. Afganistan je med drugim bogat z naravnimi viri, Pentagon je že pred petnajstimi leti ocenjeval, da so vredni več kot 1000 milijard takratnih dolarjev. V dialog s talibani gre tudi zahod. Na eni strani gre za humanitarne smotre iskanja poti za pomoč, da bi prišla do najbolj potrebnih v državi. Na drugi strani gre za vprašanje vračanja zavrnjenih prosilcev za azil iz Afganistana in tistih, ki predstavljajo varnostno tveganje. To je talibanom odprlo celo vrata bruseljskih pisarn, kamor so se prišli pogovarjat junija in v zameno iskali priznanje ali vsaj delovanje diplomatskih predstavništev, kar nekatere države članice deloma že dopuščajo prav zaradi migrantov.
Slaba novica za spremembe željne Afganistance je, da je politični pritisk na talibane izzvenel, kolikor ga je pač bilo, in da preobrata ni na vidiku. Režime v državi so v preteklosti od zunaj tako ali tako spreminjali iz drugih, ne demokratičnih razlogov, kot posledico vojskovanja ideologij vzhoda in zahoda na ozemlju tretjih držav ali v odgovor na nepojmljivi 11. september in iskanje Osame bin Ladna. Zdaj razlogov za obsežno diplomatsko ali celo vojaško investicijo nihče ne vidi, in celo če bi jih, je razplet dvajsetletnega vojaškega posredovanja mednarodne koalicije v Afganistanu nauk za zadržanost. Sedanji poskus ameriškega in izraelskega obračuna z režimom sicer neprimerno bolj razvitega Irana pa še bolj. Manj jasno sicer je, kako trden je sam zaprti talibanski režim navznoter. Doslej pa ni pošiljal signalov, ki bi kazali na to, da bodo v naslednjih letih analize stanja v državi ob obletnici padca Kabula 15. avgusta 2021 kaj bistveno drugačne.