Ozreti se gre precej dlje nazaj kot v avgust 1995 ali poletje 1990, ko je »hlodarska revolucija« v dalmatinskem zaledju čez noč pokopala rekordni turistični obisk Hrvaške. Da pa vendarle ne bi bredli predaleč, skočimo le do »Konjičevega skoka«, spodletelega Hitlerjevega poskusa uničenja vrhovnega partizanskega štaba in 17-kilometrskega izčrpavajočega teka »Šeste ličke« v samo središče bitke za Drvar. Srbi iz Like Hrvata slovenske matere niso rešili iz ideoloških nagibov, prej iz preživitvenega nagona, ki jih je spravil pod njegovo okrilje zaradi ustaškega terorja.
Velikosrbskim ideologom v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo težko v osamosvojitveni težnji Hrvatov obuditi spomina na NDH, srbskemu življu v Kninski krajini in Slavoniji pa zmage HDZ na prvih večstrankarskih volitvah prikazati kot vračanja ustaštva. Demokratska stranka Srbov (SDS) na Hrvaškem je v tedaj 351-članski republiški skupščini osvojila pet poslanskih sedežev in nekaj namigov Franja Tuđmana o sodelovanju, a je bila izguba dotlej ustavne opredeljenosti konstitutivnega naroda na Hrvaškem voda na mlin radikalnih Srbov z razglašanjem SAO krajin ter rušenjem hrvaške teritorialne celovitosti in suverenosti ob podpori Srbije in že njej podrejene bivše JLA vse do posledične vojne na Hrvaškem in zatem v BiH. Premirje, ki sta ga v začetku leta 1992 podpisala v Sarajevu hrvaški obrambni minister Gojko Sušak in general JLA Andrija Rašeta pod patronatom Združenih narodov, je zamrznilo vojno stanje na Hrvaškem s pomočjo Unproforja, razdiralne silnice pa so vseeno privedle do vzpostavitve provizoričnih meja Republike srbske krajine znotraj mednarodno priznane Hrvaške.
Blisk, ki je maja 1995 pokončal njen del v zahodni Slavoniji, ter Nevihta, ki je osvobodila obširna nadaljnja območja ob meji z BiH do zaledja Dalmacije, zato brez zadržkov predstavljata osvobodilno operacijo hrvaške vojske v obrambi tedaj še mlade hrvaške države. Enako bi veljalo za šele načrtovani Grom v hrvaškem Podonavju, ki pa ga je Hrvaška osvobodila po diplomatski poti z dogovorom iz Erduta po tristranskem daytonskem sporazumu med Tuđmanom, Miloševičem in Izetbegovićem o končanju vojne v BiH. Beg več kot 200.000 Srbov iz nesojene lastne krajine na Hrvaškem zagotovo meji na etnocid, uboji več srbskih civilistov na vojni zločin, oboje pa na prenapolnjenost balkanskega prostora z nesrečno zgodovino, ki pušča tako žive rane kot rane v kolektivnem spominu, zadostne, da se krvava zgodovina nenehno ponavlja.
Udeležba hrvaškega Srba Borisa Miloševića, sicer podpredsednika hrvaške vlade, na letošnji koronsko okrnjeni proslavi dneva hrvaške zmage (in srbskega eksodusa iz Hrvaške) je zato predstavljena kot sprava in izdaja hkrati. Sam jo je označil kot korak k miru, toleranci in dialogu z upanjem, da ni zadnji. Modro ni bil spravaški, kot je to v svojem govoru želel biti premier Andrej Plenković. Spravaštvo ne vodi v katarzo, kar jasno občutimo tudi v Sloveniji, pomeni le kopanje po umazanijah iz preteklosti namesto gledanja naprej, ki ne umanjka samo na hrvaških in srbskih proslavah (in komemoracijah), ampak vse bolj tudi povsod drugod.
