Negotovosti glede naknadnih zakonodajnih referendumov ni več, čeprav so v SDS, pobudnici referendumov, pred tednom dni zagnali alarm, da zbiranje podpisov ne poteka po pričakovanjih. V SDS so navajali, da jim pred iztekom 35-dnevnega obdobja manjka še okoli 10.000 podpisov, kar ni malo. A da stranki z največjim številom članov ne bi uspelo zbrati podpisov, je bilo malo verjetno. Dvigovanje preplaha je očitno doseglo svoj namen in SDS bo kmalu objavila novico, da so zbrali več kot 40.000 podpisov, kolikor jih je potrebnih za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Ob tem v največji opozicijski stranki ne bodo pozabili spomniti, da jim je uspelo kljub vsem težavam, s katerimi so se morali soočati po upravnih enotah in krajevnih uradih, uspeh sam pa da je zaradi tega toliko večji, skorajda gigantskih razsežnosti, ker so pravzaprav zbrali 120.000 podpisov, ker interpelirajo tri zakone – zakon o vladi, zakon o RTV Slovenija in zakon o dolgotrajni oskrbi.
Če odmislimo vso odvečno retoriko, je pri analizi aktualnih političnih dogodkov uporabno le spoznanje, da je SDS vnovič dokazala, da je resna stranka, ki lahko zbere veliko podpisov in sproži referendum, ki ga nato spremeni v nekakšen referendum o vladi. Pri tem se ne bi smeli slepiti, kajti referendumi o posameznih zakonih so postali v letih in desetletjih samostojne države uporabno politično sredstvo za vmesno meritev volilnega utripa.
SDS je pred pol leta prepričljivo izgubila volitve in v vsakem politično zdravem in demokratičnem okolju bi v stranki, ki je bila potolčena do kolen, pač sledile spremembe. V SDS se to ni zgodilo, nasprotno, opravili so interno razpravo in sprejeli benigno ugotovitev, da so pač tako ljudje odločili. Zdi se, da v SDS sporočila volitev niso ne slišali ne razumeli. Namesto tega sledimo znani in preizkušeni strategiji preusmerjanja pozornosti na zunanjega sovražnika, poglabljanju političnega boja, ki poteka že od sredine maja, ko je SDS vložila skoraj 30 zakonskih pobud na dan konstituiranja državnega zbora. V tem kontekstu so referendume instrumentalizirali kot nadgradnjo stopnjevanja političnega boja, katerega namen je dvojni: po eni strani mobilizirati volilno telo, ki bi lahko po slabem razpletu na volitvah izgubilo interes za podporo SDS, po drugi strani pa pokazati, da ima vladajoča koalicija Gibanja Svoboda, SD in Levice gnile temelje in da če jo bodo dovolj dolgo majali, lahko nekega dne počepne. Če kdo, se v SDS dobro zavedajo, kako naporna so lahko leta ždenja v opoziciji.
Na koalicijski strani bodo morali na izziv opozicije ustrezno odgovoriti, pred seboj pa imajo dve možni alternativi. Po prvi se lahko zatečejo k strategiji, ki jo je lani uprizorila desna koalicija, ko so referendum o zakonu o vodah premaknili v sredino poletja in ob tem predvidevali, da volilcev ne bo na volišča. Že nekajkrat doslej se je namreč izkazalo, da je ljudi težko prepričati, da se odpravijo na volišča. Takšen pristop bi lahko bil za vladajočo koalicijo mamljiv, a če bodo pozorni, ne bodo spregledali, da se taktika zavlačevanja in skrivanja bivši koaliciji ni obrestovala. Kaj bo storila nova vladajoča garnitura, še ni jasno, doslej so omenjali referendumski dan, po drugi varianti naj bi o referendumih odločali ob drugem predsedniškem krogu, predsednik vlade Robert Golob pa je v odzivih na referendumske pobude SDS doslej namignil, da jih bodo po volitvah pač morali še enkrat poraziti.
Razpisani referendumi SDS bodo enim šli na živce, drugim se bodo zdeli odvečni, pravi demokrati pa jih bodo z veseljem sprejeli. Nekateri pač potrebujejo več časa za razumevanje in dojemanje, kaj jim ljudstvo sporoča že dalj časa. Ker referendumi so najpomembnejša oblika neposredne demokracije.
