"Olimpik ekspres! Linija Ploče-Beograd, luksuz ena A! Zajtrk v kabinah, lančpaket (lunch paket) za kosilo in stevardese, ni da ni! Cela Evropa nam je bila fovš!"
Fotr se rad spomni tistih časov.
"Potem sem se pa peljal par let kasneje še enkrat." Otožno pavzo naredi, ki ne obeta dobrega. "In nas je po dvanajst stalo v vsaki kabini s cigani, babami in kurami! Stalo! Televizorji pa mrtvi, stevardes nikjer! Za zajtrk si moral pa kvečjemu pljunit (=ukrast) kak paradajz kaki stari babi iz torbe! Jebemti Juga, jebemti Balkan!"
No, ja, niti ne.
Nanj sem se spomnil včeraj, ko sem za urico obtičal v zobozdravstvenem domu v vrsti za rentgensko fotkanje. Čakanje samo me zadnje čase nič ne moti, odkar je iphone v žepu in so pobesneli ptiči ali twitter takoj na voljo, da preženejo dolgčas. Kakšen poslovnež lahko celo kaj postori med čakanjem, si mislim. (V praksi tega še nisem videl.) V čakalnicah najbolj moti tisto, ko ne veš, kdaj boš na vrsti in se vsakič zravnaš, ko se vrata odprejo in skočiš tja z listkom, da bi opozoril nase, pa te ne šljivijo.
Zraven vrat je namreč iz podboja štrlel tisti boben s papirnatimi številkami na traku, ki skrbi, da se vrsta ne zameša, kot jih imajo na občinskih uradih. Vsak čakajoči si utrga številko, potem pa kličejo. Ampak ta je bil prazen, brez traku, brez številk. Zgoraj pod stropom mrtev monitor, na katerem so se nekoč izpisovale številke in narekovale, kdo je na vrsti. Mrtev kot tisti teveji na olimpijskem vlaku. Mogoče je zmanjkalo papirja za številke, mogoče je crknil ceneni PC, ki je vse skupaj poganjal, mogoče so se znucale črke na digitalnem displeju, mogoče so se v čakalnici kdaj stepli - ne vem. Vem pa, da je bilo v čakalnici kar nekaj ljudi in da smo se vsi postrani gledali, če se kdo ne namerava vriniti. Meni je bilo tistega praznega bobna in črnega ekrana žal. Me zanima, če jim na občini še delujejo tiste tablice za digitalno pobiranje podpisov, pred kakim letom sem bil tam in sem zadovoljno kimal nad brezpapirno modernizacijo, ko sem svoj podpis oddal kar na plastiki. Ali pa se je mogoče že izgubil kak od tistih digitalnih stylus svinčnikov? Če pa na ljubljanskem mestnem busu crkne kateri od tistih mežikajočih oglasnih ekranov, ga kar med vožnjo zamenjajo!
A veš tisto, ko se pelješ z avionom, pa slušalke za film ne delujejo? A veš tisto, ko računovodkinji pošlješ račun v PDF-obliki, pa ga ona natisne na papir in potem poskenira v svoj program za računalniško shrambo dokumentov? No, to!
Jebemti Balkan, bi rekel fotr.
***
Ste vi tudi opazili, da je zadnje čase manj smeti med dospelo elektronsko pošto? Ali se samo meni zdi, ki zadnje čase (kake pol leta) največ in skoraj izključno uporabljam googlov gmail, ali je pojav širši? Tudi na svojih ostalih računih, ki so še živi, le malo uporabljani, namreč ne opazim več tiste tipične zabasanosti poštnih predalov izpred nekaj let. Tudi družba na twitterju opaža ta pojav, sem jo šel prašat, preden sem šel pisat, da ne bi kaj po nepotrebnem blodil. Upad reklam za viagro in pimplpodaljške je zelo očiten, tista nigerijska žlahta je pa tudi popolnoma prenehala s svojimi biznis predlogi, najbrž je ves kapital že naložen.
Nismo se pa znali zediniti okoli vzroka. Eni trdijo, da so se filtri na poštnih strežnikih preprosto izboljšali in z novimi algoritmi prepoznave končno postali dovolj učinkoviti. Drugi pravijo, da je spama v resnici več, le preselil se je na družabna omrežja, facebook je baje obupen zadnje čase in celo na twitterju je vedno več robotiziranih sledilcev z računalniško sestavljenimi imeni in ne prav jasnim smislom obstoja. Tretji trdijo, da ne gre za filtre, ampak globalen padec prometa z neželeno pošto, zahvala pa gre menda konec leta 2010 misteriozno samoukinjeni ruski botnet mreži Rustock. Ta je v svojih najboljših časih baje servirala kar slabo polovico elektronskih smeti na planetu in je, še zmeraj razmrežena po svetu, zdaj odklopljena. Nihče ne ve, zakaj. Pa za neko aretacijo t.i. kralja spama sem lani tudi slišal, a si nisem mislil, da bo kaj zaleglo.
Po moje so zalegli vedno boljši softverski filtri, ljudje so se navadili nameščanja protivirusnih in podobnih programov, Nigerijci so nategnili enega preveč in finta več ne pali, ozaveščenost uporabnikov je narasla. In recesija je očitno usekala tudi med spamerje, vsaka reč je za nekaj dobra in za vsako rit gate rastejo.
Domačih, slovenskih smeti je pa vedno več. Zaradi jasne zakonodaje (zakon o elektronskih komunikacijah UPB1, Uradni list RS, št. 13/07, člen 109) se nam to dogaja relativno pozno, hvala bogu. Dokler ni postal tok prekrškarjev prevelik in neobvladljiv in so inšpektorje prijave zasule in je vrsta dolga in zdaj nihče več ne nasrka. Če je sploh že kdo kdaj.
