Točno dva meseca po tistem, ko je šef Wagnerja Jevgenij Prigožin začel svoj pohod nezadovoljstva na Moskvo, se je njegovo življenje končalo. Čeprav so ruske oblasti začele preiskavo dogodka, je vprašljivo, ali bo dejanski razlog za strmoglavljenje Prigožinovega letala kadar koli znan. Obstajajo namreč indici, da je šlo za skorajda mafijsko državno likvidacijo nekoč velikega zaveznika, od konca junija pa največjega sovražnika kremeljskega Don Corleoneja Vladimirja Putina. Vendar bi bilo povsem iluzorno pričakovati, da bo ruski predsednik kadar koli priznal, da je izdal ukaz za Prigožinovo likvidacijo.
A dejansko je zaradi Prigožinove smrti največ pridobil ruski predsednik. Po močno načeti podobi neranljivosti njegovega režima, ko so Prigožinove enote osvojile Rostov na Donu in so se ustavile komaj 200 kilometrov pred Moskvo, smrt šefa Wagnerja spet krepi Putinovo avreolo neranljivosti in nezamenljivosti. Putinov režim je svoje kritike ubijal že zaradi manjših prestopkov, kako jih torej ne bi zaradi oborožene vstaje. Tokrat ni ubijal novičok ali kakšen drug kemični kremeljski koktajl nepopravljivih zdravstvenih posledic. Usodni niso bili niti preveč nepremišljeni koraki ob oknu. Stari maščevalni Putinov pristop je dobil novo preobleko. Padec letala z več kilometrov višine. V primerjavi z nekaj nadstropij globokim padcem nezvestega tajkuna je verjetno po Putinovi logiki najprimernejša smrt za doslej največjega izdajalca nekajkilometrski padec v globino. Ker Putin najbolj zameri nelojalnost njemu samemu, s tem pa tudi Rusiji, saj se sam enači z Rusijo, si je očitno izmislil precej strašljivejšo kazen, kot je doslej doletela politične nasprotnike, dvojne vohune, novinarje ali prestrašene tajkune. In strašljivo je bilo včeraj poslušati Ruse, ki so za tuje medije razlagali, da so nekaj takšnega, kar se je zgodilo, pričakovali in se jim zdi upravičeno, ker se predsedniku ne sme nihče postaviti po robu. Mafijski pristopi so postali samoumevni.
Po pohodu na Moskvo, ko je Putin Prigožina označil za izdajalca, ki ga je treba streti, je za ljudski glas bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo kazen Kremlja doletela tudi Prigožina, ki mu je Putin zaradi hipne stabilizacije razmer v državi po spodletelem puču dovolil umik v Belorusijo. V Kijevu razumljivo ne jokajo, da je smrt doletela enega od krvnikov njihove države, čeprav zdaj Vladimir Putin v Kremlju ostaja brez izzivalca, kar veča nevarnost, da tako rekoč ne bo imel nikakršnega pritiska znotraj sistema, da predčasno konča vojno v Ukrajini.
Če se zatečemo v prispodobo iz antične mitologije, je Putin odredil odstrel ene od glav himere. Zdaj ima prosto pot za vztrajanje pri vojni, katere trajanje in oblika konca je tako postala še bolj nepredvidljiva. Toda veliko vprašanje ostaja, kaj bodo storili potomci ubite glave himere – tisoči borcev Wagnerja v Belorusiji, Afriki in Ukrajini. Ostali so brez svojih ustanoviteljev. Sporočilo Putinovega režima zanje je enako kot za politične elite ali navadne državljane: v nadaljevanju »posebne vojaške operacije« šteje le lojalnost in enotnost. A tako preprosto vsaj glede pripadnikov skupine Wagner ne bo šlo. Vsaj v Afriki ostajajo pomemben dejavnik ruskega vpliva. Tudi več tisoč wagnerjevcev v Belorusiji ni mačji kašelj in lahko Lukašenku povzročajo sive lase. Neke vrste dogovor s pripadniki državno financirane paravojaške skupine bo Kremelj vendarle moral skleniti. Toda za zdaj se zdi, da gre ruska karavana naprej, kot da se ne bi nič zgodilo.
