Po osamosvojitvi Slovenije je sindikaliziranost močno upadla, z več kot 60 odstotkov v letu 1990 na približno 20 do 25 odstotkov. Na sindikalni sceni obstajajo velike razlike tudi med panogami. Sindikati v javnem sektorju, zlasti v šolstvu, policiji in delu zdravstva, zaradi stabilne zaposlitve in pokritosti s kolektivnimi pogodbami ostajajo številni in stabilni. Nasprotno pa sindikati zasebnega sektorja že dolgo opažajo upad. Razlogi za to so strukturni. Prvi je prehod iz industrijskega v storitveno gospodarstvo, ki je razbil velike delovne kolektive, kjer so bili sindikati tradicionalno najmočnejši. Drugi je porast prekarnih oblik dela: študentsko delo, samozaposlitve in platformno delo. Ti delavci pogosto nimajo stabilnega delodajalca ali pa formalno sploh niso zaposleni, zato jih je težje organizirati. Tretji razlog je individualizacija trga dela, zaradi katere kolektivna identiteta delavcev vse bolj slabi.
Slovenski sindikati med upadom članstva in stabilnim vplivom
Slovenski sindikalni prostor je danes zaznamovan z zanimivim protislovjem: po eni strani se že desetletja sooča z upadanjem članstva in spremembami na trgu dela, po drugi pa sindikati še vedno ohranjajo razmeroma močan vpliv na oblikovanje socialnih in ekonomskih politik.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()