Osmo mesto je sicer najboljši dosežek v zgodovini dosedanjih osmih nastopov ženske rokometne reprezentance Slovenije na evropskem prvenstvu (EP), a vseeno ostaja nekaj grenkega priokusa. Še zlasti zaradi gostiteljstva Eura, na katerem Slovenija ni izkoristila ali ni smela izkoristiti neuradnih prednosti, ki naj bi jih prinašalo domače igrišče. Zaradi tega dejstva je bil cilj mnogih rokometnih veljakov v Sloveniji – sicer diplomatsko izražen tudi javno – in vse športne javnosti kar kolajna, a Slovenke žal niso izkoristile zgodovinske in verjetno težko ponovljive priložnosti, da končno postanejo del evropske špice.
Selektor Dragan Adžić je v dobrem letu in pol iz dokaj povprečne reprezentance ustvaril prerojeno igralsko zasedbo na vseh področjih na igrišču in zunaj njega ter homogeno celoto z vrhunsko kemijo, ki je bila do predzadnjega kroga in poraza proti velesili Norveški celo v boju za polfinale. Potem ko se Slovenija na prejšnjih petih EP nikoli ni uvrstila v drugi del tekmovanja (po enkrat 13. in 14. mesto, kar trikrat 16., zadnje), je Adžić svoje varovanke pripeljal pred vrata rokometnega raja, a so ta ostala zaprta. Kapo dol Črnogorcu za vse, kar je storil v tako kratkem času, toda čaka ga še ena pomembna zadeva. Kako Slovenkam vcepiti zmagovalno miselnost, ki jo imajo njegove rojakinje že bolj ali manj prirojeno (danes bodo igrale v polfinalu), gostiteljice pa so šele na začetku tega dolgega in zelo zahtevnega procesa z vprašljivim izkupičkom.
Izbira Adžića za tretjega selektorja ženske izbrane vrste v slovenski zgodovini se je izkazala za zadetek v polno, prav tako njegova dvojna vloga na klubski in reprezentančni ravni. Etapni cilj, Euro 2022, na poti do glavnega, olimpijske igre 2024 v Parizu, mnogo obeta, igralski kader bo takrat (razen redkih izjem) na vrhuncu kariere. A vprašanje je, kako bo bližnji odhod sedanjega predsednika Rokometne zveze Slovenije (RZS) Franja Bobinca, ki je tudi postavil Adžića za selektorja, vplival na igralke, selektorja, pogoje za delo, cilje, denar ... Novega prvega moža slovenskega rokometa od 13. decembra dalje, ko bo volilna skupščina RZS, čaka zelo težko delo, njegovi rezultati pa lahko peljejo le v eno smer: nadaljnje napredovanje in vrhunski dosežki na mednarodni sceni ali ponovni padec v sivo povprečje, iz katerega se bo še enkrat skoraj nemogoče izvleči.
Poleg manjših organizacijskih spodrsljajev, predvsem zaradi čudnih zahtev EHF, je na Euru bodlo v oči še nekaj nepriljubljenih in težko dojemljivih zadev. Obisk slovenskih tekem je pogosto rušil rekorde, čeprav podatkom EHF ne gre povsem verjeti, povprečje na šestih tekmah pa je bilo po uradnih izračunih kar 3850 gledalcev. A število bi bilo še precej višje, prav tako tudi rokometna evforija, če cene vstopnic ne bi bile (pre)napihnjene in zato manj dostopne povprečnemu domačemu žepu. Veliko sramoto je predstavljalo tudi sojenje: lepo, da je bilo od dvanajstih sodniških parov kar devet ženskih, in lepo je, da ženske sodijo ženskam. A to ne sme in ne more biti glavno merilo – edino pravo merilo je kakovost sojenja, ki pa je bila na (pod)povprečni ravni za takšno vrhunsko raven tekmovanja.
In še največja črna pika, za katero je žal poskrbela (so)gostiteljica Slovenija – snemalna afera, ko je slovenski tabor na skrivaj posnel zadnji trening Srbije v Laškem pred odločilno tekmo za napredovanje v Celju. Prireditelji so zadevo hitro, a nespretno pospravili pod preprogo, pojasnilo iz našega tabora pa je bilo čudno, nesmiselno in smešno. Toda Slovenija se je dokaj pričakovano izvlekla s smešno kaznijo (opomin) in mogoče je bila neuradna dodatna kazen evropskih veljakov z Dunaja in njihovih oprod tudi dejstvo, da so nam sodnice – v veliki meri verjetno kar namerno – onemogočile vstop med najboljše v Evropi. Očitno tudi zaradi takšnih afer predvsem zelo močan skandinavski lobi Slovenk (še) ne želi spustiti med elitne zasedbe, celo na domačem EP ne.
