Pete zaporedne OI z vsaj enim odličjem (nazadnje brez v Torinu 2006) in omenjeni statistični podatki imajo veliko »lepotnih napak«, so pa slovensko olimpijsko bedo letos rešili in prekrili skakalci in skakalke. Med desetimi najboljšimi slovenskimi uvrstitvami v Italiji – od prvega do devetega mesta – je bilo kar osem skakalnih ter le po ena deskarska (Tim Mastnak je bron izgubil po fotofinišu) in biatlonska (moška štafeta 4 x 7,5 km). Na lestvici osvojenih kolajn v samostojni državi so skoki s štirimi iz Predazza in skupno enajstimi prehiteli doslej vodilno alpsko smučanje (8), Nika Prevc je postala prva, ki je na enih igrah trikrat stala na stopničkah, družina Prevc pa je zdaj pri desetih (Peter štiri, Nika tri, Domen dve, Cene ena) od skupno 28 na ZOI od premiere leta 1992 v Albertvillu.
V Italiji se je znova pokazalo, da je naše alpsko smučanje kljub rekordnemu proračunu za sezono 2025/26 v zgodovini (3,8 milijona evrov) v zelo globoki krizi in svetlobna leta oddaljeno od vrhunskih dosežkov. Prvič po 50 letih – od OI 1976 v Innsbrucku – se je zgodilo, da nekdaj paradni slovenski zimski šport v nobeni disciplini niti pri moških niti pri ženskah ni dosegel nobene uvrstitve med najboljšo deseterico. Z izjemo Žana Kranjca v Pekingu 2022 Slovenija na smučarsko kolajno čaka že dolgih 12 let, žal pa je tudi prihodnost zelo temna, saj že zdaj slabi tekmovalci in tekmovalke sploh nimajo naslednikov, šepa na strokovnem in organizacijskem področju … V biatlonu je bil najboljši Slovenec že 38-letni veteran Jakov Fak, ki pa bo težko zdržal do OI 2030, zato se tudi v tem športu obeta nadaljevanje »kolajnarske suše« iz Pjongčanga 2018, kjer je prav on osvojil eno od skupno dveh biatlonskih odličij v zgodovini Slovenije.
Še večji je »starostni šok« v deskanju, ki je prvič po treh zaporednih OI s kolajnami (2014, 2018, 2022) – na slovenski lestvici je tretji s skupno petimi – ostalo praznih rok. »Desusov kvartet«, kot nekateri v šali pravijo četverici Žan Košir (41 let), Rok Marguč (39), Gloria Kotnik (36) in Tim Mastnak (35), bo tudi težko zdržal do naslednjih iger, za nameček pa v ozadju prav tako ni naslednikov. Smučarski tek bo na OI 2030 poskušal prekiniti takrat že 16-letni post brez kolajn, nordijska kombinacija pa se bo prvič poskušala zavihteti na stopničke, a oboje spada na področje znanstvene fantastike.
ZOI 2026 so se za Slovenijo končale v skladu z napovedmi in s tremi kategorijami športnikov in športnic. V prvi so bili smučarski skakalci in skakalke, ki so kljub štirim odličjem na šestih tekmah potihoma pričakovali še kakšno več, v drugi pa tisti športniki in športnice, ki bi lahko le ob neverjetni količini športne sreče in ob tem, da bi se jim »prikazala Marija«, pristali blizu stopničk. V zadnjem razredu so že tradicionalni olimpijski »eksoti in turisti«, ki se vztrajno držijo slogana Pierra de Coubertina, očeta olimpijskega gibanja, da je »pomembno sodelovati, ne pa zmagati«. Žal je bilo takšnih v slovenski odpravi kar debela polovica, a iz Italije v pomanjkanju vrhunskih uvrstitev prinašajo vsaj lepe spomine (fotografije, selfiji, poznanstva …), status športnika olimpijskega razreda, službo v državni upravi (vojska, policija, carina) ter preostale denarne in druge bonitete in privilegije. To pa tudi nekaj šteje, mar ne?