V Italiji omejitev imajo, v Nemčiji jo prepuščajo posameznim zveznim deželam, v ZDA rok uporabe poznajo pri volitvah predsednika, na Madžarskem po novem pri izbiri premierja. Tudi na Erjavčevi vedo kaj o tem. Različne primere naštevamo ne zato, ker bi hoteli primerjati jabolka in hruške, ampak ker je za temi omejitvami ne glede na nacionalne in lokalne specifike en skupen vzgib, ki je še kako v skladu z omenjenimi »temeljnimi demokratičnimi načeli«. V bistvu omejitve je namreč skrb, da se demokratično pridobljena oblast – zlasti ob močnih izvršilnih funkcijah, kar slovensko županstvo tudi je – zaradi koncentracije moči sčasoma ne izrodi v iliberalizem in klientelizem. Temeljno vprašanje skratka ni, ali sploh takšen ukrep, pač pa, ali je smiseln za nas. To je, česa bi prinesel več – slabega ali koristi?
Anže Lebinger Foto: Tomaž Skale
Šerifi, volitve in njih omejitve
Ideja omejitve števila (zaporednih) županskih mandatov je zimzelena tema pred lokalnimi volitvami. Tudi letošnjih novembra. Za resno debato je sicer treba najprej kot tendencioznega zavrniti večni argument nasprotnikov o tem, kako bi bilo omejevanje pasivne volilne pravice skregano s temeljnimi demokratičnimi načeli. Sliši se sicer fino in logično, a tudi ne zdrži resne presoje – Slovenija seveda ne bi bila ne prva in ne zadnja s tovrstnim ukrepom.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×