Morda sta za "podobnostno" asociacijo najprej "kriva" oba avtorja privlačnih vizualij, ki ju izsledimo v občasnem sodelovanju s Tomažem Pandurjem (Angelina Atlagić, Sven Jonke), morda oplajanje z atmosfero senzualnega eroticizma, ki prefinjeno paktira z naborki, stezniki in podvezicami historično stilizirane kostumografije, morda skoraj kaligrafska slikovitost v gibalnih, čeravno ne pretirano inspirativnih izrisih. Kakor koli že, razkošje vizualnih detajlov se kar raztaplja v učinku razbohotenega glasbenega temperamenta ali melosa Kirila Džajkovskega, in dramatičnost se seli v polje prežetosti "aisthesisa" s "pathosom", torej čutnih predstav s strastjo.
Vse lepo in prav, težje je s sporočilnostjo. Čeprav predloga napeljuje na kritiko pervertirane aristokracije (in je tudi gledališče podob načeloma odprto za politične režime reprezentacije), ima ta opcija več podpore v potencialni gledalčevi okuženosti, začenši z "razsvetljenskim projektom", kot pa v dejanski uprizoritvi. Še največ družbene kritičnosti je najti v ponesrečenem odblesku gledalcev na odru, ki se kalejdoskopsko pačijo ob nastopajočih na odru v treh gigantskih sferičnih zrcalih (poleg Numna scenografijo podpisuje še Ivana Radenović), postavljenih kot nihajnih zastorih. Ostajamo tako predvsem pri situaciji, ki jo poganja srčna črpalka. Njena sporočilnost pa se izriše v sumljivem žuganju o večni nepopravljivosti človeka. Kar je v jedru in vsebini morda res, ne pa tudi v formi, česar se uprizoritev vsaj večidel tudi zaveda in osveži posamezne replike do nepogrešljivega humorja s pomočjo igralske in režijske ironične distance.
Največji izkupiček predstave se ponuja v plasiranju res(nič)nosti, kjer je v igri razmislek o gledališču ljubezni (in ljubezni do gledališča). Uprizoritev je zastavljena kot zasebna gledališka predstava po meri vikonta Valmonta in markize de Merteuil za njuno lastno (igralsko) zabavo in užitek. Ustvarjajo se fluidna razmerja med fikcijo (romanom) in dokumentarnostjo (pismi), iluzijami in realnostjo, gledališčem in življenjem, kjer predstava pretkano izkorišča epistolarnost romana. Tu in tam se katera od oseb v korespondenci zaupno izpove gledalcem ali si mimogrede prebere prizor iz romaneskne fikcije, v katerem se je znašla. Pogubnost razpleta tega "uprizoritvenega napotka" je predvidljiva, osebe postanejo v ravnanju nekako racionalno zadržane in telesno zakrčene, pa vendar si ne morejo kaj, da se ne bi strasti (do gledališča) slej ko prej prepustile. Spodbudno zastavljeno, a predstavi spodrsne, ko igra postane resna - ko gre zares, predstava preneha dohajati samo sebe v razmisleku o sodobnih kontekstih in kodih (gledališke) komunikacije in ostane pri lepoti brez odmeva.
Oba stara znanca svojih vlog, Nataša Matjašec Rošker in Branko Jordan, igralsko tako rekoč brezhibno preigrata serijo stanj oziroma že kar avtonomno izoblikovane like od pričakovane obvladanosti vljudnostnih manir do opuščenosti v deliriju emocij prek hladnega podpihovanja vročekrvnosti ostalih, sicer bolj reaktivnih oseb, a igralsko prav tako dognanih: Eva Kraš je verno predana Tourvelova, Barbara Ribnikar pod dvolično krinko punčkaste nedolžnosti Cécil de Volanges spravlja v nerodno zadrego svojo spodobno mater, Ksenijo Mišič, Milada Kalezić je zrela, a neomajna Valmontova teta, ustrežljiva sta še Matevž Biber kot vitez Danceny in Maša Židanik kot kurtizana Emilie.
