Dosedanji izračuni za določitev dohodninske osnove so temeljili na zakonu od ugotavljanja katastrskega dohodka iz leta 1976, zadnje kalkulacije so bile narejene leta 1988. Od takrat se je katastrski dohodek zgolj valoriziral, praviloma z enotnim količnikom za vse katastrske kulture enako, pojasnjujejo na finančnem ministrstvu, ki je skupaj z Geodetsko upravo Republike Slovenije (GURS) pripravljalo nove izračune, katerih cilj je čimbolj realno oceniti potencialni tržni dohodek kmetijske in gozdarske dejavnosti.
Pridelovalci se sicer strinjajo, da je bil dosedanji zakon zastarel. Toda tako velikanski, v povprečju kar petkratni skok je vendarle nelogičen. Za vinograde nov zakon prinaša tudi štirinajstkrat višji katastrski dohodek, za gozdove osemkrat, za sadovnjake petkrat, za njive dvakrat. Jasno je, da bo višji KD posledično prinesel višje socialne prispevke, dražji vrtec, izgubo štipendij, manjši otroški dodatek. Ljudje ne bodo več investirali v zemljišča, ne bodo kupovali strojev, škropiv, opuščali bodo vinograde in sadovnjake, ti se bodo zaraščali, brezposelnost se bo povečevala, kar pa bo za državo mnogo večje breme. Tudi delitev vinogradov po statističnih regijah je za vinogradnike skorajda greh. Da ne govorimo o astronomskih razlikah katastrskega dohodka med regijami. V Ljubljani so tako ugotovili, da imajo na Dolenjskem najboljše vinograde, v katerih lahko pridelajo mnogo več grozdja kot denimo v Vipavski dolini ali na Štajerskem, kar pa je skoraj znanstvena fantastika. Katastrski dohodek na hektar dolenjskega vinograda srednjega razreda naj bi tako po novem znašal kar 4510 evrov, na Goriškem 2480 evrov in v obalno-kraški regiji 1640 evrov. Na podobne težave opozarjajo tudi sadjarji, ki ne morejo razumeti, kako lahko novi izračuni temeljijo na ceni 39 centov za kilogram jabolk, ko pa te cene sploh še nikoli niso dosegli, niti za sadje najboljše kakovosti ne.
Na GURS pojasnjujejo, da izračuni temeljijo na statističnih podatkih, ki pa so taki, kot so jih pridelovalci pač sporočali. Koliko ti ustrezajo dejanskemu stanju in koliko so bili pri tem pridelovalci, zlasti vinogradniki, kjer so razlike največje, pošteni, je spet drugo vprašanje. Seveda pa ne gre le za vinogradnike in sadjarje. Gre za vso kmetijsko panogo, za katero je država leta 2011 sprejela resolucijo o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva, v kateri zagotovo ni bilo točke o tem, kako panogo, ki je že zdaj na robu preživetja, z davki še bolj obremeniti.
Po drugi strani pa je Slovenija ena redkih evropskih držav, če ne kar edina, ki ne zaračunava trošarine na vino. Kot v svojem blogu piše ekonomist Jože P. Damjan, bi se skupni fiskalni prihodki iz naslova obdavčitve prometa z vinom lahko približali tistim iz naslova prometa s pivom, to je okoli 70 milijonov evrov. Tu pa seveda spet trčimo ob vprašanje, kako zagotoviti ustrezen nadzor pri prijavah dejanskih količin pridelkov. Ampak raje ne dražimo leva, dokler spi.