Ta ponovni preobrat v čez vsako mero razvlečeni zgodbi o sanaciji zgradbe osrednjega nacionalnega gledališča, ki ga je minuli teden med razpravami o rebalansu proračuna nekam mimogrede oznanila ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, sicer ni bil pretirano nepričakovan; omenjena je namreč že na začetku mandata namigovala, da si želi čimprejšnjega premika z mrtve točke, na kateri je zaradi nesoglasij s sosedi obtičala prenova, pa čeravno bi se bilo treba zavoljo tega odpovedati predvideni rešitvi.
Vsaj na prvi pogled gre za nekakšno zdravorazumsko odločitev, kakršne naj bi bile trenutni koaliciji tudi sicer pri srcu: če zaradi nezmožnosti sklenitve dogovora z okoliškimi stanovalci ni mogoče priti do gradbenega dovoljenja, je pač treba pripraviti načrt obnove, ki ne bo nasedel na tovrstnih ovirah. Vseeno pa si tako imenovani zdravi razum nekaterih stvari ne more tako zlahka pojasniti. Na primer, ali je res smiselno vreči v smetnjak skoraj zaključen projekt, v katerega je bilo doslej vloženega ogromno časa, dela in denarja (po nekaterih ocenah okoli deset milijonov evrov), ki je bil v obdobju nekaj ministrov ter ministric večkrat popravljen in prilagojen, tudi v skladu s pričakovanji sosedov, ki navsezadnje ustreza skoraj vsem željam in potrebam, njegova dokončna uresničitev pa bi se lahko začela takoj, ko bi bilo izdano gradbeno dovoljenje – in se namesto tega vrniti na začetek? Kar seveda pomeni pripraviti nova izhodišča, izpeljati natečaj, izdelati vso dokumentacijo, pridobiti potrebna dovoljenja ter spet zagotoviti zadostna finančna sredstva, pri čemer je v tem trenutku mogoče bolj ali manj zanesljivo napovedati le to, da se bo izvedba obnove zamaknila za vsaj kakšno leto ali dve in da stroški novega, četudi nekoliko manj ambicioznega projekta, vsaj v celoti gledano ne bodo nič manjši, kot bi bili v primeru izvedbe dosedanjega.
Tako imenovanemu zdravemu razumu je ob tem težko dojemljivo tudi, da po vseh letih pogovorov med državo in etažnimi lastniki Nemške hiše ni prišlo do sporazuma, ki bi omogočil začetek gradnje, pa čeprav so na ministrstvu zatrjevali, da so ugodili prav vsem zahtevam stanovalcev, ki so jim po zakonodaji lahko. In vprašanje soglasij se utegne znova odpreti tudi ob naslednjem projektu.
Saga o prenovi Drame traja že desetletja in zdi se, da se nekatere epizode ponavljajo. Obnovo je začel snovati že nekdanji ravnatelj Drame Janez Pipan, a oba idejna projekta iz tistega časa sta bila sčasoma ustavljena, sam pa se je moral leta 2008 posloviti s položaja, ko je takratni minister Vasko Simoniti na to mesto imenoval Iva Bana. Prizadevanja je nekaj let zatem oživil Igor Samobor, ki pa je leta 2021 odstopil s položaja ravnatelja, ker ministrstvo ni spoštovalo zavez glede prenove; tudi tedaj je bil minister Vasko Simoniti, ki je samovoljno posegal v zasnovo izbranega projekta, nato pa prekinil njegovo financiranje, češ da se mu zdi predrag. Tako se zdaj tretjič vračamo na izhodišče, toda perspektiva razvoja Drame medtem postaja vse bolj meglena.