Morale bi tuliti vse sirene in utripati rdeči alarmi. Toda odgovorni le zamahujejo z roko, rekoč »ah, vse je v redu«. To je zmeraj eden izmed zanesljivih indicev, da smo na sledi novi aferi. V Dnevniku smo v minulih dneh razkrili, da namerava državni Premogovnik Velenje v času rekordnih cen premoga v tujini kupiti znatne količine tega energenta in ga uvoziti v Slovenijo. Izračunali smo, da bodo v državni družbi za gigadžul – to je enota, s katero merimo energijsko vrednost premoga, skupni imenovalec vseh premogov tega sveta – plačali desetkrat višjo ceno, kot znaša najvišja še dopustna cena, ki jo sme za velenjski lignit plačati Termoelektrarna Šoštanj. Ta je edini kupec pod Velenjem izkopanega lignita. Torej, ko vrednost premoga prebija zgodovinske rekorde, bo državna družba, ki se ukvarja izključno z izkopavanjem premoga, ta energent kupila v tujini in plačala prevoz v Slovenijo, namesto da bi ga v svojih rovih izkopala sama. Če ste se ob tem prijeli za denarnico, ste edini: v državni družbi, ki velja za prvi steber slovenske energetike, v državnem holdingu, pod katerega okrilje spada, in celo na pristojnem ministrstvu v tem ne vidijo težav. V krizi se ne špara, pravijo. Še pomnite nekdanjega ministra in njegovo krilatico v času neke druge, zdaj že skoraj pozabljene krize: »Reševali smo življenja.«
V Šoštanju se je pred poldrugim desetletjem ob belem dnevu in pred našimi očmi zgodil največji rop v zgodovini države, mater vseh korupcijskih afer, gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Zgodba je do danes ponarodela in je ne bomo obnavljali, ima pa z aktualno poleg lokacije in akterja še nekaj skupnih točk: državna družba se je tako za nakup opreme za novi blok termoelektrarne kot za nakup premoga odločila v času, ko so cene teh dobrin na vrhuncu. Odgovorni pa so nas prepričevali, da drugače ne gre. Zaradi Premogovnika Velenje smo pravzaprav zgradili TEŠ 6. Zapiranje rudnika bi za regijo pomenilo socialno bombo, je takrat kričal prvi energetski sindikalist Branko Sevčnikar. Prepričevali so nas, da potrebujemo obrat, v katerem bi lahko sežigali energent, ki ga imamo v izobilju. Domač energent. To se je kasneje sicer izkazalo za laž. Danes vemo, da je zalog lignita bistveno manj, kot so nam zatrjevali ob gradnji TEŠ 6, kljub temu pa naj bi bilo pod Velenjem še zmeraj približno 100 milijonov ton premoga. »Kar glede na predvideno dinamiko izkopavanja zadošča za obratovanje (TEŠ 6, op. a.) do leta 2054,« so pred dobrima dvema letoma v premogovniku vztrajali, da je premoga dovolj. Tega sicer ni mogoče rentabilno izkopati: Premogovnik Velenje z vsakim izkopanim gigadžulom lignita naredi 0,25 evra minusa. Toda zakaj bi se odločili za nakup desetkrat dražjega energenta? Zakaj, ko pa je pod Velenjem vendarle toliko premoga?
Vsaka kriza je priložnost. Spreten rudarski menedžer bi gotovo zajahal val povečanega povpraševanja po premogu in napel vse moči ter izkopal kar največ tega energenta in ga morda poskušal prodati v tujino. Povprečen menedžer bi poskušal optimizirati stroške in izkopal toliko premoga, da bi zadostil potrebam svojega edinega odjemalca, ter zagotovil še nekaj zalog za hude čase, ki so bojda pred vrati. Zakaj v Velenju tega ne naredijo? Dnevnik z uporabo novinarskih orodij ni našel odgovora na ta vprašanja.
Ob pomanjkanju prepričljivih pojasnil se človek pri zdravi pameti ne more izogniti pomisleku, da bo neracionalni nakup dobičkonosen za nekogaršnji žep. Kajti vsaka kriza je priložnost. Nemara pa bodo odgovore našli člani opozicije, ki morda že hitijo z izpolnjevanjem formularjev in ustanavljanjem preiskovalne komisije. Bržkone bodo iskali odgovornost na najbolj prikladnem mestu: odgovornost bivšega energetika na čelu vlade.
