Tisti občutek, ko si še mulec in plezaš po vrvi in te od same sladkobe prereže, da ne moreš do vrha... tisti prvi prepubescentni seksualni odziv na nenačrtovan stimulus tistih prepovedanih con, kjer mama ne pusti čohat in postanejo zato preobčutljive... Jaz pa še kar mencam...
Robot na Marsu tvita, jaz mu pa sledim.
Kot da sem stavek iz kake nizkobudžetne ZF-serije snel ali pa iz kake svoje ponesrečene električne humoreske prepisal… Robot na Marsu tvita, jaz mu pa sledim! Z vsako ponovitvijo grem globlje vanj, kot da odkrivam nove razsežnosti in pomene izrečenega. A veš tisto, ko neko besedo v mislih predolgo ponavljaš, dokler ne izgubi svojega smisla, in potem nekaj časa težko verjameš, da ta beseda sploh obstaja? No, to.
Robot. Na Marsu. Tvita. Jaz mu pa sledim.
Pejmo po vrsti.
Najprej, o robotu govorimo. V resnici ni živ. Le obnaša se, kot da je živ. Blefira. Nateguje, no. Ravno prav subtilno, da se sčasoma pozabi, da ni živ. Da gre za kup pleha, noter pa par čipov in najbrž akumulator na dvanajst voltov. Jaz se pa ujamem, da o njem vse bolj premišljujem kot o tistem malem Pixarjevem robotu, ki so ga samega pustili na Zemlji čistit človeško svinjarijo v nedogled. Nikjer več žive duše, še rastline ne, on je pa kar čistil in čistil. On in njegov ščurek.
Wall-E je čez čas dobil vsaj družbo, tale bo pa še dolgo sam taval po rdečem planetu, ki od blizu sploh ni rdeč, kolikor je mogoče razločiti iz prvih fotografij. Naj mi Nasa ne zameri dobrohotne kritike, te niso najboljše. Če robot (oziroma "mobilni znanstveni laboratorij", kot ga zmerjajo naši časopisi) že tvita, zakaj ne objavlja fotk preko instagrama?
Pod drugo, Wall-E je bil vsaj doma! Tale je šel pa v eno drugo in oddaljeno deželo, bolj oddaljene se težko domisliš, pa če ti dam tri poskuse. Daleč je, prekleto daleč. Na Marsu. Jebeno daleč, bi zapisal v kakšnem manj uglednem mediju, v Objektivu mi je že prevečkrat ušlo. Tako ****** daleč, da potrebuje signal dolgih sedem minut, da se skobaca do nas iz vesolja. Nasa robota/laboratorij baje iz Amerike krmili v bistvu na slepo! O tem so na youtube naložili zanimiv in edukativen video z naslovom Seven Minutes of Terror. (Ne sprašujte, kako do njega, ker vam ni pomoči.)
Zakaj si preprosto ne nastavijo ure za sedem minut naprej, mi tudi ne bo nikoli jasno. Sumim jih, da komplicirajo samo zaradi budžeta, da ga od politike dobijo več. Človeka smo leta 1969 odložili na luno, dobrega pol stoletja kasneje si pa ne znamo niti ure prav naštimat. Halo?
Pod tretje, on tvita! (@MarsCuriosity) Poleg vseh obveznosti in nalog, ki jih je dolžan opraviti, si vzame še čas, da vsake toliko časa javi domov, kje hodi in kaj dogaja. Jaz se še mami s faksa nisem toliko javljal, le kadar sem rabil solde. Tega je pa treba res pohvalit. Tudi oba Voyagerja sta še kar pridna. (@NASAVoyager) Žica nobeden. Fejst fantje.
In ne nazadnje jaz mu sledim! V kontaktu sva, dvosmernem, vsakih nekaj ur! On sproti poroča, jaz pa tu in tam kaj nazaj povprašam, čeprav ne računam na odgovor, ker vem, da ne more odgovarjat vsem. Mu je pa vseeno dober občutek pustiti tu in tam kakšno sporočilo, naj ve, da mislimo nanj.
Naše punce skrbi, če ga kaj zebe in če mu je kaj dolgčas, jaz se jim dobronamerno zlažem, da ima ipoda s sabo in pobesnele ptiče. Še ne razumeta, kaj je dolžnost in predanost službi, in naj tako tudi ostane, ker ju imam rad. Včeraj smo se zvečer menili zunaj, mi trije in sem s prstom priznam, tako bolj na splošno, s širokimi potezami kazal v nebo. Malo na blef, ker ne vem natanko, kje je Mars. Bleščečo Venero se takoj vidi tam nizko nad horizontom, Mars pa s svojo rdečico v resnici nič kaj posebej ne izstopa med belimi nočnimi pikami. Tiste zvezdografske aplikacije, ki smo jih pred leti tako radi nalagali na prvi iphone, sem pa že zdavnaj pobrisal…
Najbolj ju pa zanima tisto večno Ježkovo: Zakaj?
Takole razložim: V letih hladne vojne so Rusi na skrivaj prebarvali Mars na rdeče, a se jim je zmanjkalo rumene barve za zvezdo, srp in kladivo. Zdaj so poslali Američani gor robota, da čezenj z belo zapiše: Coca-Cola.
