Predkoronsko in nasploh predkrizno gostinsko dogajanje v Sloveniji, še posebno v Ljubljani, so zaznamovale številne gradnje velikih ali, bolje, razkošnih hotelskih objektov. Ljubljana je v tem času dobila tri hotele s petimi zvezdicami, ki so namenjeni predvsem bogatim tujim turistom, saj je jasno, da so cene v takšnih hotelih previsoke za tiste, ki ne zaslužijo vsaj pet ali šest tisoč evrov na mesec. Če se ne strinjate, naj postrežemo z enostavno matematično enačbo za štiričlansko družino: sedem nočitev v dveh sobah hotela Zlata ladjica v Stari Ljubljani znaša 5600 evrov. Pa nismo všteli hrane in vožnje z ladjico po Ljubljanici, ki se zdi zadnje čase obvezen turistični motiv. Povsem jasno je, da bodo tovrstni hoteli zaradi visokih in težko dostopnih cen seveda spet dvignili zanimanje za ponudbo nekajkrat cenejših airbnb stanovanj. To pa je seveda ponudba, ki neposredno uničuje naše glavno mesto.
Naj citiramo ministrico za kulturo Asto Vrečko, ki je pred dvema letoma in pol v vlogi ljubljanske mestne svetnice in velike nasprotnice modernega množičnega turizma dejala: »Študentskih domov se ne gradi, domov za ostarele se ne gradi, neprofitnih stanovanj v Ljubljani, pa tudi v Sloveniji, je odločno premalo. Večina novogradenj je ali elitnih stanovanj ali hotelov. Še tista stanovanja, ki so sploh na trgu, pa se oddajajo v okviru ponudbe airbnb.« Natanko to. Gradnja v Ljubljani je tesno povezana z najbolj krutim kapitalizmom. Gradijo tisti, ki imajo denar, in gradijo za tiste, ki imajo denar. Ti pa seveda niso Ljubljančani. Medtem ko se Ljubljančani dobesedno izseljujejo v cenejša mesta in v tujino, imamo predvsem v boljših stanovanjih v samem centru mesta prave turistične destinacije. Imamo prestižna prazna stanovanja, ki čakajo na pravi trenutek. Imamo velike in majhne hotele za tuje turiste. Imamo restavracije, ki računajo predvsem na tujce oziroma, še bolje, na bogate tujce. Ljubljančani nikogar ne zanimajo. Če greste na pico v centru, bo nedvomno prej na vrsti družina, ki govori angleško.
Govorimo, kaj imamo. Poglejmo še, česa nimamo. Nimamo gostiln, kjer bi lahko jedle povprečne slovenske družine. Cene, ki so povsem podivjale, štiričlanski družini iz Šiške ali s Fužin onemogočajo, da bi enkrat na mesec skočila v center mesta in nekaj pojedla. Ali ni to paradoksalno – tisti, ki v mestu ustvarjajo, ki mestu plačujejo davke, ki so se v mestu rodili, ki so mestu dali najlepša leta, v mestu nimajo več prostora. Kot da bi jim nekdo rekel: »Pojdite v svoj blok in bodite tiho. V mesto se lahko vrnete oktobra, ko ne bo več turistov.« Kako daleč smo prišli s turizmom, govori zdaj že legendarna izjava blejskega turističnega delavca, ki je slovenske turiste spodil z Bleda in jim povedal, da je bolje, če pridejo pozimi, ko bo manj tujih turistov.
Če se vrnemo na začetek: v Ljubljani smo dobili še tretji hotel, ki se hvali s petimi zvezdicami in z razkošjem, ki ga ta kategorija lahko ponudi bogati publiki z zahoda in vzhoda. Če se bo zgodilo, da se bo zaradi njegove velikosti, menda ima več kot 300 sob, zmanjšala ponudba airbnb sob, bomo seveda zadovoljni. Na žalost je to malo verjetno, pa vendarle. Po drugi strani pa, ali se v tej državi res nikomur ne zdi bolno, da gradimo orjaške hotele v času, ko bi potrebovali študentske domove, domove za ostarele in neprofitna stanovanja? Ves čas poslušamo le o nadstandardnih stanovanjih in petzvezdičnih hotelih, se bo pa počasi treba vprašati, kje bodo živeli Ljubljančani.
